"V dokumentih zmotno piše, da sem rojen 9. februarja. Ker so me za malenkost pomladili, si nisem nikoli kaj preveč prizadeval za popravo napake. Tako imam pač dva rojstna dneva," s hudomušnim nasmehom na ustnicah pove dvaindevetdesetletnik, ko ga obiščemo v njegovem ljubljanskem stanovanju v 11. nadstropju stolpnice na Celovški, od koder ima lep razgled na prestolnico.

Olimpijske igre v večnem mestu med dogodki svojega življenja še vedno postavlja na prvo mesto. S 533 zadetimi krogi je zasedel 22. mesto, kar je bilo sicer precej daleč od boja za kolajne, se je pa zato naužil lepot sedmih gričev in druženja s športniki in športnicami vsega sveta. Ena je nanj naredila še poseben vtis. Temnopolta ameriška šprinterka Wilma Rudolph, zaradi posebne gracioznosti se jo je tam prijelo ime Črna gazela, ki je s tremi osvojenimi zlatimi kolajnami veljala za največjo junakinjo iger. Ko sta se nekega dne med sprehodom po mestnih ulicah po naključju srečala, Karlo Umek od silnega presenečenja še dolgo ni prišel k sebi. Velika Wilma ga je, prepoznavnega po elegantni uniformi jugoslovanske reprezentance, prosila za avtogram, ki ji ga seveda ni odklonil. "Nepozaben je bil tudi poslovilni večer, ko je od vsepovsod odmevala pesem Arrivederci Roma. To so res lepi spomini, ob katerih človek pozabi tiste grenke," se v preteklost znova potopi Umek in omeni, kako so bili jugoslovanski športniki po Informbirojevskem kratkem stiku s Sovjeti na vzhodu nenehno tarče kritik in šikaniranj. Nekoč so celotno strelsko reprezentanco z izgovorom, da nimajo vseh potrebnih papirjev, na Madžarskem poslali nazaj čez mejo in to v živinskih vagonih! Intervenirati je moral sam drugi človek v državi Aleksandar Ranković, da so z enodnevno zamudo vendarle dosegli cilj v Varšavi. Na svetovnem prvenstvu v Moskvi bi se z nekim posebej nesramnim ruskim častnikom skoraj stepel.

Danes mu je kar malce hudo, ko ga ob prireditvah nihče iz olimpijskega komiteja ne povabi zraven. Dogodke tako spremlja le preko televizijskega zaslona, čeprav ga zaradi težav z očmi ne vidi v vsej velikosti. Toda podelitve zlatega odličja rojaku Kozmusu lani ni prezrl. Nanj je zelo ponosen, vendar meni, da bo z idejo o renti za vrhunske športnike težko uspel. "Mi v tistih časih nismo dobili nikoli nobene denarne nagrade. Samo pisna priznanja ter kdaj pa kdaj kakšno ročno uro ali druge praktične predmete."