Združene države so v dveh vojnah, gospodarska kriza je najhujša v zadnjih sedemdesetih letih, brezposelnost skokovito raste, ugled v svetu okrnjen. Mar ni to popolni trenutek za začetek predsedovanja?

Mislim, da popolnega trenutka ni, težko si ga predstavljam. Pred predsedniki so vedno veliki izzivi. Res pa jih je v zgodovini težko najti na kupu toliko, kot se jih je nabralo pred Obamo. Najbrž bi se morali vrniti v čas Franklina Delana Roosevelta, v trideseta leta in v čas gospodarske depresije ali celo v čas Lincolna, ki je prišel na čelo države na robu državljanske vojne. Morda bi lahko dodali še primer Georgea Washingtona, ki je bil na čelu nove države. Ti trije so verjetno edini, katerih položaj lahko primerjamo s trenutnimi izzivi.

S perfektnim trenutkom sem mislil na to, da na slabše skoraj ne more iti. Lahko pa gre zelo na bolje in predsednik bo pobral zasluge.

Imate prav, če pristanete na tezo, da stvari slabše ne morejo biti. Na žalost pa stvari lahko gredo na slabše. Dejstvo je, da obstajajo velikanski problemi brez očitnih rešitev, zato bodo nekatere stvari gotovo šle na slabše, preden se bodo izboljšale. Težkih odločitev pred Obamo je ogromno - gospodarstvo, vojne v Iraku in Afganistanu, Bližnji vzhod. Ne more si privoščiti, da bi se osredotočil na eno vprašanje, preprosto vse se zdi prioriteta številka ena, hkrati pa vse ne more biti na prvem mestu.

Vendar je pričakovanja postavil zelo visoko sam. Mar ljudje pričakujejo preveč?

Absolutno. Nihče ne bi mogel izpolniti takšnih pričakovanj, kot jih gojijo ljudje tokrat. Naklonjenost in podpora javnosti Obami sta preprosto neverjetni. Toda tu je past: vseh ne bo mogel zadovoljiti. Čakajo ga zelo težke odločitve in kakor koli se bo odločil, mu bo del tistih, ki so ga podpirali, obrnil hrbet. Uživa denimo tako visoko podporo skupin, ki so na strani Izraela, kot tistih, ki so na strani Palestincev. In to ne more trajati. Edini način, da se to ne zgodi, je, da nikjer nič ne naredi, v tem primeru pa bodo težave le še hujše.

Kaj se je Ameriki zgodilo? Zakaj se Obama ljudem zdi tako izjemen, zakaj prav od njega pričakujejo tako veliko?

Več dejavnikov je. Očitno je zelo inteligenten, artikuliran, samozavesten, mlad, zagnan, čeden. Poleg tega je tu njegova osebna zgodba. Zgodovinska priložnost za izvolitev Afroameričana je bila vznemirljiva, tudi za belce, ki bi radi premostili rasne delitve iz preteklosti. Obama obenem predstavlja mnoge stvari, ki jih George Bush mlajši ni. Gre za kombinacijo pozitivnih lastnosti Obame in nezadovoljstva nad Bushevo politiko. Poleg tega ljudje morajo v nekaj verjeti, upati, zlasti v težkih časih. In ko ljudje gledajo, kam te upe usmeriti, je Obama očitna izbira. Je svež obraz, ki predstavlja spremembo.

Kaj razumete pod spremembami?

Nič posebnega, in tudi nisem prepričan, da je bil slogan skovan za to, da bi ga razumeli. Predstavlja enega najučinkovitejših političnih izumov našega časa. Zakaj? Ker lahko sprememba v njegovem kontekstu pomeni dvoje. Najprej, polovica ljudi, ki Obamo podpirajo, razume pod spremembo zasuk k levičarski politiki v smeri evropske države blaginje. Druga polovica, ki ga podpira, meni, da spremembe pomenijo sposobnejšo vlado, manj strankarstva, nov ton v politiki. Ta pogleda sicer nista povsem neskladna, a sta zelo, zelo različna. Obe viziji sprememb zdaj prihajata v konflikt druga z drugo in druga vizija očitno zmaguje. Mislim, da so tisti, ki so pričakovali, da sprememba pomeni liberalno smer v političnem programu, razočarani. Obama je v zadnjih dveh mesecih pokazal, da je s spremembami bolj mislil na tisto drugo - preseganje strankarskih delitev, sodelovanje tako z liberalci kot s konservativci, ideološko uravnoteženo vlado.

Kaj ste mislili s tem, da Obamov koncept spremembe ni bil skovan zato, da bi ga razumeli?

Če bi bil mišljen, da se ga razume, bi ljudem povedal, katero od obeh vizij sprememb namerava uresničiti. A tega ni storil, sicer ne bi zmagal na volitvah. Če bi dejal, da gre spremembe razumeti v smislu progresivne levičarske razlage, bi izgubil proti Johnu McCainu na splošnih volitvah. Če bi dejal, da sprememba pomeni idejo o drugačnem političnem ozračju in o sodelovanju z republikanci, bi lahko izgubil volitve proti Hillary Clinton.

Koliko na levo se bodo ZDA torej obrnile?

Gotovo bo Obama bolj naklonjen večji vlogi vlade, tudi zaradi finančne krize. A država je še vedno precej uravnotežena med volilce desne sredine in leve sredine, tako da ta obrat verjetno ne bo hiter. Obama to očitno razume, želi se premišljeno lotiti zadev. Razume, da obstaja velika nevarnost, da bi pretiraval, šel preveč v levo in omogočil, da se 48 odstotkov države, ki je glasovala proti njemu, reorganizira, postavi na noge in ga premaga čez štiri leta. Očitno se obeta več vladnih regulacij, višji davki, več državne porabe. Toda vlada mora to storiti počasi in premišljeno, sicer tvega, da bo že čez dve leti izgubila nadzor v kongresu in čez štiri leta Belo hišo. Obstaja velik strah, da bi se mu ponovila Clintonova zgodba, kar deluje kot zavora pred pretiravanjem.

Koliko bodo programi, kot so reforma zdravstvenega varstva, iskanje alternativnih virov energije, okolje, trpeli zaradi očitne Obamove osredotočenosti na ekonomijo?

Osredotočiti se želi na programe, ki so že nared, da jih izpelje. Osebno mislim, da bi lahko, če bi malce počakali, veliko denarja šlo v druge projekte, kot so modernizacija zdravstvenega varstva, alternativna energija, energetska učinkovitost ali obnova železnic. Treba bi bilo počakati, saj bi ti projekti zahtevali nekaj časa, da se izpeljejo, toda na dolgi rok bi bil izkupiček večji. Ker pa hitijo s prelivanjem svežega kapitala v gospodarstvo, bodo denar dobili projekti, ki so na dolgi rok manj koristni, a lahko z njimi takoj začnejo.

Predsednik Bush omenja, da je eden največjih dosežkov njegovega predsedovanja ta, da Združenih držav niso znova napadli. Kaj bi teroristični napad pomenil za Obamovo predsedovanje?

Odvisno od okoliščin. Če bi se to zgodilo v nekaj mesecih in bi se izkazalo, da so napad načrtovali že pred Obamo, bi to lahko premostil. Če bi se hud napad zgodil čez dve leti in bi prišla na dan očitna napaka njegove vlade, da ga ni znala preprečiti, bi bile posledice zelo velike. Zlasti zato, ker je na čelo Cie imenoval Leona Panetto, ki nima izkušenj v obveščevalni dejavnosti. Če bi bila med napadom in kakšno politično odločitvijo njegove vlade kakšna vzročna povezava, bi bil odziv zelo negativen tudi zato, ker ima demokratska stranka imidž manj jastrebovske v zunanji politiki. To je eden od razlogov, da so demokrati prekomerno jastrebovski pri nekaterih vprašanjih - ko govorijo o Iranu, o vojni v Afganistanu. Ker želijo končati vojno v Iraku, se bojijo, da bodo izpadli na splošno popustljivi in da jih bo ta imidž lovil, če se zgodi kaj slabega.

Za nove predsednike velja, da prinesejo novo notranjo politiko, zunanja pa ostane bolj ali manj nespremenjena. Bush je to modrost dobro načel.

Trditev lahko peljemo korak naprej in rečemo, da je bil Bush izjema, ki potrjuje pravilo glede velikih političnih sprememb. Ljudje v Obamovi vladi bodo tisti iz Clintonove administracije ali pa tisti, ki podobno razmišljajo. Zato bo njegova zunanja politika podobna Clintonovi in morda tisti prvega predsednika Busha. Vendar bo še vedno veliko podobnosti z Bushevo politiko, saj neokonservativni in liberalni nazor včasih ločuje zelo tanka črta. Oboji denimo podpirajo spoštovanje človekovih pravic, demokracijo in tako naprej. Seveda je razlika v pristopu, a načela so pogosto ista. Bodo torej razlike v slogu, ne pa v vsebini, denimo glede odnosov do Kitajske, Indije ali Bližnjega vzhoda.

Je Obama izbral dobro ekipo?

Name je naredil vtis s tem, koliko je dal na izkušnje in inteligenco. Ni bilo nujno, da se kandidati v vsem strinjajo z njim. Sestavil je pisan kabinet, v katerem so tako levičarji kot bolj sredinski politiki. V vladi bo manj kadrovanja po osebnih poznanstvih in politikov z dobrimi zvezami, kakršni so končali visoko v Bushevi vladi. Vprašanje pa je, kako bo reševal konflikte med vplivnimi kadri, ki si jih je izbral. Kako bo ravnal z zunanjo ministrico, ki je soproga nekdanjega predsednika.

Kritizirali so ga, da je zbral preveč ljudi iz Clintonove administracije. Lahko ti razmišljajo drugače, kot so, in izvajajo vizijo sprememb, ali obstaja nevarnost, da bo Obama vodil tretji Clintonov mandat?

Ta kritika je nekoliko nepoštena. Če pogledate katerega koli predstavnika demokratske stranke v zrelih letih, je nekaj počel v Clintonovi administraciji. Ker so mnogi v volilni kampanji podprli njega, ne Clintonove, jim je še težje reči "clintonovci". Poleg tega je recimo George Bush mlajši imenoval mnogo ljudi iz Fordove administracije, pa so delali zelo drugače kot v Fordovi administraciji. Imenovanju Clintovih uslužbencev se ni bilo mogoče izogniti, razen če bi Obama žrtvoval izkušnje. Nekaj kadrov bi že našel, a bi hkrati izgubil mnogo izkušenih politikov.

Ogromno zgodovinske teže je v tem, da je Obama prvi temnopolti predsednik. Bodo zato do njega manj kritični?

Morda malce, podatek, da je prvi temnopolti predsednik, bo ostal za vedno. A ko bo stekel običajni politični proces, ne bo popuščanja samo zato, ker je temnopolt. Colin Powell je bil prvi temnopolti zunanji minister. Ko pa so se zgodile nekatere stvari in je zapadel v kontroverzne odločitve ter podprl vlado v vojni proti Iraku, je barva nenadoma prenehala biti pomembna. Položaj je sicer nekoliko drugačen, saj je bil Powell republikanec in ni imel toliko podpore pri temnopoltih.