Sami ste pred časom dejali, da "je pravo olajšanje v času brezobzirnega kapitalizma, v času globalne gospodarske recesije, spoznavati tudi uspešna domača podjetja, ki verjamejo v sposobnosti delavcev. In čeprav finančni dobiček ni njihov izključni cilj, so vseeno uspešnejša od tekmecev." Kakšne spremembe v njihovem odnosu menedžmenta do delavcev pričakujete v letu 2009?

Današnja vsesplošna finančna in gospodarska kriza, ki ji žal še zdaleč ni videti konca, se bo vsekakor dotaknila vseh podjetij, vendar pri vseh ne bo pustila enakih, morda celo usodnih posledic. Nekatera podjetja so namreč na krizne razmere veliko bolje pripravljena in takšna so prav gotovo podjetja, ki verjamejo v zaposlene. V teh že doslej dobiček ni bil izključni cilj, pač pa le posledica dela zaposlenih.

Čeprav je popolnoma samoumevno, da bodo tudi v teh podjetjih prisiljeni sprejemati različne varčevalne ukrepe, sem prepričan, da ti ne bodo usmerjeni zgolj v zniževanje stroškov dela, kar se največkrat pokaže predvsem z zniževanjem plač zaposlenim, skrajševanjem delovnega časa, odpuščanjem ipd. Glede na dosedanji slog vodenja podjetij, ki v ospredje svojega delovanja postavljajo znanje, sposobnosti, ustvarjalnost, motivacijo in pripadnost zaposlenih, torej upravičeno pričakujem, da bo menedžment tudi v prihajajočih kriznih časih, predvsem z nenehnim dvostranskim komuniciranjem in vključevanjem zaposlenih v premagovanje težav, ohranil visoko kulturo medsebojnih odnosov in hkrati še utrdil spoznanja sodobnih poslovnih znanosti, ki v tako imenovanem človeškem kapitalu odkrivajo ključno konkurenčno prednost.

Partner projekta Zlata nit je letos tudi Zavod RS za zaposlovanje. Kako kot član izborne komisije ocenjujete veliko zanimanje za partnersko sodelovanje v projektu Zlata nit?

Sam sem tega, predvsem zaradi svojega dosedanjega dela in raziskovanja sodobnih organizacijskih konceptov, iskreno vesel. Čeprav je realno pričakovati, da bo moral prihodnji organizacijski razvoj slediti naraščajočim potrebam po uveljavljanju "ekonomske demokracije", kar skupaj z moderno politično in parlamentarno demokracijo edino lahko zagotavlja vsestranski človeški razvoj in človeka vredno življenje, tako v delovnem kot siceršnjem življenju, pa preseneča in hkrati veseli tolikšen odziv slovenskih podjetij v projektu Zlata nit.

Vse, kar namreč ustvarimo na tem svetu, je predmet človeškega dela in znanja, zato je popolnoma nenaravno ter nelogično favoriziranje kapitala in tehnologije v odnosu do človeške ustvarjalnosti, ki je prevladovalo v dosedanjih globalnih tržnih razmerah. Kot vse kaže, pa je sedanja gospodarska kriza hkrati tudi preizkušnja, prelomnica za kapitalizem, za divji kapitalizem, ki se je z napihnjenimi finančnimi špekulacijami očitno izčrpal.

Verjamem, da sedaj prihaja čas za drugačno, za bolj odgovorno gospodarjenje, ki bo delu in znanju namenilo najpomembnejšo vlogo. Že doslej so namreč v najrazvitejših svetovnih gospodarstvih, v stari Evropi, pa tudi v nekaterih novih članicah EU, med katerimi je v ospredju tudi naša država, z različnimi ukrepi, projekti in nagradami, kot so na primer poslovna odličnost, družini prijazno podjetje, družbena odgovornost podjetij… in ne nazadnje Zlata nit, ki na izviren način spodbuja dobre prakse najboljših delodajalcev, usmerjali svoja podjetja v uveljavljanje takšnih vodstvenih in upravljalskih konceptov, ki enakopravno obravnavajo interese vseh déležnikov: lastnikov, zaposlenih, podjetja in okolja (dobaviteljev, kupcev, lokalne skupnosti…). Pričakujem, da bo takšnih podjetij v prihodnje vedno več.

Kot predsednik sveta gorenjskih sindikatov dobro poznate položaj gorenjskega gospodarstva. V kakšni luči se bo po vašem mnenju letos pokazalo slovensko gospodarstvo kot celota?

Na Gorenjskem smo imeli kar nekaj časa najnižjo stopnjo brezposelnosti med vsemi regijami v Sloveniji. Z zaprtjem dveh največjih tekstilnih tovarn v Kranju se je to razmerje začelo poslabševati in skrbi predvsem dejstvo, da je v zadnjih dveh mesecih minulega leta prav iz naše regije prišlo 30 odstotkov vseh novih brezposelnih v Sloveniji. K doslej relativno ugodnemu razmerju stopnje zaposlenosti na Gorenjskem so prav gotovo prispevala tudi nekatera podjetja, ki so sicer z velikimi napori in predvsem z izkoriščanjem notranjih rezerv komaj ohranjala pozitiven rezultat, vendar bodo v primeru dolgotrajnejše krize v zelo hudih težavah in brez ustrezne zunanje pomoči verjetno ne bodo mogla preživeti. Poleg že znanih težav tekstilne, konfekcijske in lesnopredelovalne industrije ter odmevne napovedi odpuščanj v begunjskem Elanu so v resnih skrbeh tudi vsa podjetja, ki so vezana na avtomobilsko industrijo. Menim, da podobno velja za vse slovensko gospodarstvo.

Veliko podjetij se je letos odločilo za odpuščanje in po napovedih zavoda za zaposlovanje bo konec leta 2009 že 75.000 brezposelnih. Minister Ivan Svetlik meni, da je ta številka optimistična. Kaj menite vi?

Razumem previdnost resornega ministra za delo, ki bo moral odigrati eno ključnih vlog pri oblikovanju in sprejemanju potrebnih državnih ukrepov, predvsem za ublažitev socialnih posledic krize ter ohranitev čim večjega števila delovnih mest. Tudi nekatera gorenjska podjetja so ob izbruhu krize, v zaključku lanskega poslovnega leta, takoj pohitela z načrtovanjem ukrepov, ki so bili v glavnem usmerjeni v zniževanje stroškov dela, vključno z odpuščanjem. Po nekakšni začetni paniki pa se je večina od njih le odločila, da z najradikalnejšimi ukrepi še počaka in se jih po potrebi bolj premišljeno loti v letošnjem letu. Pri tem je izjemno presenetil hiter odziv nacionalne stanovske delodajalske organizacije, ki je podjetjem delila nasvete, kako si lahko znižajo stroške dela, s čimer je vse breme krize (ne)hote prevalila na pleča delavcev. Ob takšnem razumevanju in reševanju današnjih poslovnih problemov bi bilo kakršno koli napovedovanje položaja brezposelnosti v letu 2009 zelo nezanesljivo.

Katere ukrepe vlade ocenjujete kot dobre in zakaj?

Prepričan sem, da gre tokrat šele za prve ukrepe za ublažitev socialnih učinkov krize. Čeprav gospodarstveniki tem prvim vladnim ukrepom zamerijo premajhno razvojno naravnanost, sam menim, da so s svojo socialno naravnanostjo korak v pravo smer. Subvencioniranje skrajšanja delovnega časa bo nedvomno pozitivno vplivalo na zmanjševanje pritiskov po odpuščanju, hkrati pa podjetjem zagotovilo nekaj več manevrskega prostora za sprejem drugih potrebnih ukrepov za obvladovanje krize.

Kriza je globoka in nihče ne ve, kdaj bo zaključena. Če država in sindikati ne bodo delali usklajeno, lahko ugasne bistveno več podjetij, kot je trenutno pričakovati. Verjamete, da bodo ravnali odgovorno?

Strinjam se, da je v razmerah današnje finančne krize in recesije potrebno odgovorno ravnanje, pa ne samo države in sindikatov, pač pa vseh vpletenih, tudi lastnikov in menedžerjev. Že doslej so namreč sindikati in zaposleni ničkolikokrat dokazali, da so pripravljeni nositi svoj delež bremen, nikakor pa niso pripravljeni vseh negativnih posledic krize nositi samo na svojih plečih. Po drugi strani pa zaposleni upravičeno pričakujejo pošteno in pravično udeležbo tudi pri pozitivnih učinkih poslovanja, saj kriza ne bo trajala večno. Pri zniževanju stroškov dela in zlasti plač pa bo potrebna tudi zvrhana mera previdnosti, saj v Sloveniji (nerazumljivo) narašča število redno zaposlenih, ki jim plača ne omogoča normalnega preživetja, na kar je pred časom opozorila tudi varuhinja človekovih pravic.

O tem sem se nedavno pogovarjal tudi z enim od gorenjskih županov, ki nikakor ni mogel razumeti, da so plače nekaterih sicer redno zaposlenih občanov, ki po njegovem ne omogočajo osnovnega preživetja, popolnoma v skladu z veljavnim zakonom in kolektivnimi pogodbami.

Med letoma 1999 in 2000 ste vodili obsežno empirično raziskavo o vplivu delavske participacije na poslovno uspešnost. Kaj je pokazala in kaj bi po vašem mnenju pokazala zdaj?

Če se omejim zgolj na najpomembnejše, lahko povem, da je takratna raziskava pokazala na pozitivno povezavo med sodobnim "participativnim menedžmentom" oziroma razvitim delavskim soupravljanjem (ki s stalnim dvostranskim komuniciranjem in vključevanjem zaposlenih v vse procese poslovnega odločanja - tako individualno kot kolektivno prek delavskih predstavništev: svetov delavcev in predstavnikov delavcev v organih družb - izkoriščajo ogromni "človeški kapital") in poslovno uspešnostjo. Verjamem, da bi bili rezultati tudi v današnjih razmerah podobni.

Še več, menim, da je aktualna kriza lahko tudi pravšnja priložnost in izziv za krepitev sodobnega delavskega soupravljanja ter vključevanja zaposlenih v pripravo in sprejem potrebnih ukrepov, ki bi s tem postali tudi njihovi in kljub morebitnim začasnim omejitvam na področju stroškov dela še vedno dovolj motivacijski.

Kako ocenjujete potezo nekaterih menedžerjev, da si zmanjšajo plače, in kako komentirate izjavo premierja Pahorja v intervjuju za Objektiv: "V zadnjih letih se je uveljavil diskurz, ki je stigmatiziral precejšen del menedžerjev, češ da jih bolj kot uspešno vodenje podjetij skrbi lastniška konsolidacija podjetij. Deloma je ta ocena upravičena, vendar ne smemo posploševati. Po drugi strani znižujemo menedžerske odpravnine, višino plač, omejujemo sejnine in nagrade članov nadzornih svetov. Razmišljamo, da bi plače in individualne pogodbe postale javne. Menedžerje in nadzornike opozarjamo na odškodninsko odgovornost. Hkrati pa je ravno od teh ljudi v veliki meri odvisno, kako bomo ravnali v času krize."

Znižanje plač nekaterih menedžerjev razumem v kontekstu že prej omenjenih pričakovanj, da bodo bremena krize uravnoteženo porazdeljena med vse déležnike: lastnike, menedžment, zaposlene, državo… Strinjam se tudi s tistim delom izjave premierja, da ne smemo enako obravnavati vseh menedžerjev, kar je razkrila tudi aktualna finančna kriza, ki so jo slabi menedžerji takoj pograbili kot izgovor in napoved ukrepov, s katerimi bodo prek zaposlenih reševali lastne interese in skrivali lastno nesposobnost. To podkrepljuje tudi dejstvo, da je kriza izbruhnila šele ob zaključku lanskega poslovnega leta, zato nikakor ne more biti kriva za vse podjetniške težave, temveč so to največkrat kar menedžerji sami. Na srečo pa aktualna finančna kriza kaže tudi drugačen obraz. Namreč v dobrih slovenskih podjetjih jo dober menedžment sprejema kot izziv in kot priložnost, da v praksi pokaže svojo sposobnost, pri čemer se zaveda, kako pomembno je zaupanje in zadovoljstvo zaposlenih, kako težko je najti dobre sodelavce in kako pomembni sta zavzetost ter pripadnost zaposlenih pri doseganju poslovnih ciljev, česar pa ni mogoče ustvariti čez noč. Zato bodo v teh kriznih časih v prvi vrsti ustrezno poskrbeli za zaposlene in svojo deklarirano družbeno odgovornost tudi v praksi potrdili kot najvišjo vrednoto, tako da sedanjega poslabšanja razmer v poslovnem okolju ne bodo izkoristili za zniževanje stroškov dela. Nobenega dvoma ni, da bodo zmagali oziroma preživeli le tisti, ki bodo imeli motivirane zaposlene in prava poslovna partnerstva.

Po podatkih statističnega urada je bila decembra desezonizirana vrednost kazalnika gospodarske klime za 7 odstotnih točk nižja kot novembra, glede na december 2007 pa je bila nižja za 34 odstotnih točk. S kakšnimi ukrepi bi lahko ta pesimizem ustavili?

Glede na to, da kazalnik gospodarske klime sestavljajo kazalniki zaupanja v predelovalnih dejavnostih, trgovini na drobno, gradbeništvu, storitvenih dejavnostih in kazalnik zaupanja potrošnikov, je pravi odgovor, poleg ustreznih instrumentov ekonomske politike, najbrž širjenje družbene odgovornosti teh podjetij.