Tih, vselej zaprt vase, kajpak ni mogel biti priljubljen. Še takrat, ko je doživel pravo grozodejstvo, ko so mu za nekaj, kar ni storil, vzeli vse, kar je imel, ko so mu prepovedali igranje šaha, se ni oglasil. Splet naključij ga je po nekaj letih premora vendarle vrnil v Caissino naročje. Prvi Vidmarjev memorial leta 1969 je prinesel eno izmed najbolj nenavadnih zgodb. Mojster, ki je brez priprav kot fizični delavec prišel iz Rogove tovarne koles, je mlel vrhunske velemojstre. Hrustal jih z naslado, nakopičeno energijo in fantazijo, samozavestjo, ki je bila v popolnem nasprotju z njegovo pojavo zunaj šahovnice. Kako nejevoljno je zamahnil z roko, ko mu je Gheorghiu, tedaj eden izmed vodilnih igralcev sveta, v zadnjem kolu po nekaj potezah ponudil remi, s katerim bi si zagotovil delitev prvega mesta z legendarnim Gligorićem. Saj je prišel igrat, ne pa sklepat poslov. V velikem slogu je dobil partijo, zmagal na turnirju, osvojil tudi velemojstrski bal in, kar je bilo najbolj pomembno, se vrnil k šahu.
Dokončna osvojitev najvišjega naslova je bila le formalnost. Daleč od formalnosti so bile njegove genialne kombinacije, prepletene z izjemnimi žrtvami. Svet je strmel in se tudi klanjal. Njegova zmaga z Vaganjanom v Hastingsu leta 1974, ko veliki Armenec ni mogel razumeti, kaj se dogaja, in je po 22 potezah kot beli s kraljico in trdnjavo več dobil mat, je za vselej zapisana med največje stvaritve kraljevske igre. Ali pa, kakšen pekel je leto prej z njim doživljal legendarni Najdorf, ki je v svoji varianti sicilijanske igre moral položiti orožje že po 19 potezah…
Kot da ga je življenje premalo teplo, je umrl povsem zapuščen in pozabljen. Ta hip še tega podatka ni - kdaj.
