Ko pa so bile enkrat zapisane in natisnjene, so se pravljice prenehale spreminjati in razvijati. In ne samo to. Ker so bile po novem namenjene predvsem vzgoji otrok, so prvotno folkloristično predlogo temeljito predelali ter prilagodili moralnim in drugim zahtevam meščanstva, najmočnejšega razreda svojega časa.

To velja tudi za Rdečo kapico, ki jo večina med nami pozna le v različici bratov Grimm. Zdaj prihaja med nas slikanica za odrasle Rdeče jabolko Svetlane Makarovič in Kaje Kosmač, ki razkriva njene izvornejše oblike.

Francosko poreklo Le Petit Chaperon Rouge

Zbirka pravljic bratov Grimm je prvič izšla leta 1812. V njej je bila tudi Rdeča kapica, ki jo je bratoma Grimm skupaj z Obutim mačkom in Sinjebradcem ter nekaterimi drugimi zgodbami prenesla Jeannette Hassenpflug, njuna soseda in tesna prijateljica. Ta jo je slišala od svoje matere, po rodu iz francoske hugenotske družine. Hugenoti so svoj repertoar pravljic prinesli v Nemčijo, ko so bežali pred preganjanjem Ludvika XIV. A teh pravljic niso jemali neposredno iz ljudske ustne tradicije. Brali so jih v knjigah, ki so jih napisali Charles Perrault in drugi konec 17. stoletja, ko so bile priljubljene v modnih pariških krogih.

Perrault, ki je deklici prvi nadel znamenito rdeče pokrivalo, je gradivo jemal iz ustne tradicije navadnih ljudi. Njegov glavni vir pa je bila najbrž pestunja njegovega sina. Originalno pripoved je predelal, da bi ustrezala okusu salonskih gizdalinov in dvorjanov, ki jim je leta 1697 namenil prvo tiskano različico Mame goske. Kljub popravkom in moralističnemu pripisu na koncu pravljice pa se Perrault ni oddaljeval od okvirnega toka zgodbe in ni gladil surovosti in preprostosti ustne različice z olepševanjem detajlov. Po mnenju kulturnega zgodovinarja Darntona zato ta pisec v zgodovini francoske literature predstavlja nekaj enkratnega: stično točko med dozdevno ločenima svetovoma elitne in ljudske kulture.

Ko so se ljudske pravljice preselile iz kmečkih izb, kjer so krajšale čas ob ličkanju koruze in popravljanju orodja, v meščanske otroške sobe, se je marsikaj spremenilo. Predvsem se je izgubilo veliko prvin, ki so jih cenili odrasli kot odrasli in ne kot starši, varuhi, učitelji. A vseh premen ni mogoče zvesti le na spremembo občinstva, ki so ga naslavljale. Družbeni in miselni svet novoveškega kmečkega stanu v Franciji iz časa od 15. do 18. stoletja se je namreč korenito razlikoval od meščanske družbe, v kateri sta ustvarjala brata Grimm.

V eni od izvornih različic, ki se je imenovala Pravljica o stari mami, deklica nehote poje meso in kri svoje babice, se sleče pred volkom, gre z njim v posteljo in se z njim zaplete v sloviti dialog. Ta pravljica je bila s svojim robatim humorjem, brutalno in hkrati spotikljivo vsebino namenjena predvsem zabavi. Obenem pa je, tako kot francoske kmetske pravljice nasploh, učila, da je svet krut in nevaren, ne da bi pridigala ali delila moralne napotke. Njeno temeljno sporočilo je bilo, da lahko preživimo le, če sledimo načelu nezaupanja do vsega in vsakogar.

Rdeča kapica na psihoanalitikovem kavču

Rdečo kapico in druge pravljice bratov Grimm je v svoji knjigi Rabe čudežnega analiziral Bruno Bettelheim, ki je v njih razbiral predvsem skrite pomene, nezavedne motive in duševne mehanizme. Zanj so pravljice nasploh po svoji naravi "iniciacijske", saj je osrednja tema večine med njimi notranja preobrazba junaka/junakinje oziroma prestop na višjo razvojno raven.

Po Bettelheimovem mnenju Rdeča kapica v simbolični govorici pripoveduje o spolnem zorenju, saj "pozunanja notranje procese otroka v puberteti: volk je pozunanjenje otrokovega občutka, da je hudoben, ko ravna v nasprotju s svarili staršev in seksualno zapeljuje ali se pusti zapeljevati". Volk in lovec naj bi bila torej moški lik, razcepljen v dve nasprotni podobi: v nevarnega zapeljivca in v močan rešiteljski očetovski lik. Zanimivo je, da se v pogovorni francoščini še vedno uporablja izraz "videti volka", ki - kadar je govor o mladem dekletu - pomeni "izgubiti nedolžnost".

Splošno gledano pa Rdeča kapica ponazarja otrokovo notranjo razdvojenost med načelom ugodja in načelom realnosti oziroma med tistim, kar želi početi, in tistim, kar mora oziroma se od njega pričakuje. Nasprotna si lika volka in lovca naj bi tako obenem utelešala tudi konflikt med različnimi vidiki naše osebnosti. Volk predstavlja Ono - vse asocialne, animalistične težnje v nas; lovec pa Jaz in Nadjaz. Ko se Rdeča kapica odpove svoji nalogi, da "koraka, kot bi šla v šolo", in skrene s poti, da bi nabirala rože, se torej spet spremeni v ojdipskega otroka, ki išče užitek.

Takšna psihoanalitska interpretacija do neke mere drži, a le ob upoštevanju dejstva, da gre za razlago zgolj ene od številnih različic Rdeče kapice, ki se med seboj pomembno razlikujejo. Pravljica bratov Grimm namreč še zdaleč ni ahistorična in univerzalna, saj so vanjo vtisnjene številne družbene okoliščine, v katerih je nastala. To je še posebno očitno pri njenih implicitnih moralnih vrednotah. "Naukov" Rdeče kapice zato ni mogoče posploševati, česar pa se Bettelheim ne zaveda, saj popolnoma spregleda njen širši družbeni okvir in utiša druge pomene, ki bi jih utegnila imeti v drugačnih kontekstih.

Psihoanalitske razlage, ki vse pravljične motive razumejo kot brezčasne, univerzalne simbole, tako včasih povsem zgrešijo pomen. To velja na primer za motiv poti šivank in bucik, ki se pojavlja v nekaterih ljudskih različicah in sta ga ohranili tudi Svetlana Makarovič in Kaja Kosmač. Nekateri interpreti namreč ta motiv povezujejo z devištvom (votlost šivank) oziroma razdevičenjem ("faličnost" bucik).

Kot poudarja Kaja Kosmač, pa je mogoča tudi povsem drugačna razlaga, ki se naslanja na zgodovinske okoliščine: "Konec 17. stoletja je ročno izdelana čipka, ki je bila zaradi visoke cene izključno v domeni plemenitašev, dobila konkurenco v ceneni strojno izdelani čipki. Da bi ohranil čipko kot statusni simbol plemstva, je Ludvik XIV. celo izdal vrsto dekretov, s katerimi je meščanstvu prepovedal nošnjo čipke, vendar brez uspeha. Zato lahko motiv poti šivank, ki se uporabljajo pri ročnem izdelovanju čipk, in bucik, ki se uporabljajo za izdelavo poceni strojne čipke, razumemo kot socialno in ne seksualno obarvan simbol."

Represivna meščanska morala

Sodoben bralec, predvsem pa bralka težko prezre konservativno patriarhalno moralo, ki ni značilna le za Rdečo kapico, ampak za Grimmove pravljice nasploh, saj so otrokom vsiljevale trdno opredeljene družbene in spolne vloge. Tako so morale biti mlade ženske v Grimmovih pravljicah nedolžne, iskrene, ponižne in marljive pa tudi samoomejujoče in samozanikajoče. Takšne so morale biti, da bi zadostile vrednotam meščanstva in njegovemu občutku za dostojnost.

Rdeča kapica je tipična svarilna zgodba, ki vsebuje značilen vzorec prepoved - kršitev prepovedi. Zdi se, da je njeno glavno svarilo, da se mora mlado dekle izogibati čutnim skušnjavam in se bati lastne radovednosti. Negativna konotacija radovednosti in neposlušnosti se je v pravljicah pojavila razmeroma pozno in je brez dvoma povezana z njihovo transformacijo v otroško literaturo.

V francoskih kmetskih različicah še ni prepovedi, ki naj bi jih deklica kršila. Te pravljice so preprosto zoperstavljale naivno nedolžnost naproti plenilski pošastnosti in prikazovale posledice takšnega srečanja. Tudi v Perraultovi Le Petit Chaperon Rouge, literarni predhodnici Rdeče kapice, mati na začetku še ne daje nobenih navodil. Razlike se odražajo tudi v sami zgradbi - pri Grimmovih pravljicah prevladuje vzročno-posledično zaporedje z moralno poanto, v kmetskih različicah pa naključni vrstni red ustvarja burleskni učinek.

Vrnitev v temačni gozd

Zaradi "zastarelosti" je mnogo Grimmovih pravljic pozneje dobilo nova oblačila. To so različni avtorji počeli na najrazličnejše načine. Sloviti Roald Dahl na primer z ironijio: "Premalo meska,/ gospa bila je prava deska!"/... "V žrelo jo bom dal./ Če jo primerjam s staro damo,/ bo, kot bi basal se s salamo!"

Svetlana Makarovič in Kaja Kosmač pa sta se odločili za drugačno pot - za vrnitev k izvirnim ljudskim besedilom, sorodnim pravljici o Rdeči kapici. Če bi bilo pri verziji bratov Grimm pravilneje govoriti o (patriarhalni) socializaciji kot pa o iniciaciji, je predhodne neomehčane različice mogoče razumeti kot metaforo za proces odraščanja.

"Nekatere osnovne prvine Rdeče kapice - majhna deklica, volkovi, rdeča tunika - najdemo že v latinskem besedilu De puella lupellis servata Egberta iz Liega iz leta 1023. Najino Rdeče jabolko pa temelji na vsebinsko mnogo bogatejših francoskih ljudskih različicah, ki so bile zapisane med letoma 1870 in 1890, ter italijanski verziji, ki je bila zapisana nekoliko kasneje. Tako pozno zato, ker je zanimanje za ljudske pravljice sprožila šele 'kanonizacija' Perraultovih pravljic in nato pravljic bratov Grimm, pred tem pa se jih sploh ni zapisovalo. V teh pravljicah še vedno odzvanjajo miti in navade starih družb: ukvarjajo se z rituali prehoda (rojstvo, iniciacija, smrt), pomembno besedo v njih imajo gozdne živali," pojasnjuje Kaja Kosmač.

Reko Giordano in vrata Rastiella v pravljici Rdeče jabolko lahko razumemo kot simbola iniciacije, prehoda v drug svet, gozd sam pa je skrivnosten, temen "iniciacijski" prostor. Ker pravljica ne govori o specifično ženski iniciaciji, ampak o odraščanju na splošno, spol otroka v pravljici ni posebej poudarjen. To velja tudi za ilustracije kratkolasega dekliča, ki je v prvi vrsti otrok.

V kontekstu iniciacije je mogoče razumeti tudi motiv izbire imena, ki je edini, ki ga avtorici nista črpali iz starih ljudskih različic pravljice, ampak sta ga dodali na novo in ima v njuni verziji zelo pomembno mesto. Rdeče jabolko namreč pripoveduje o majhnem, brezimnem dekletcu, ki se odpravi na nevarno pot, da bi poiskalo rodno mater, ki ji edina sme izbrati ime. A namesto nje najde volka, ki ji sicer izbere ime, a s tem pridobi moč nad njo. Dekličino željo po imenu je mogoče razumeti simbolično kot iskanje (nove) identitete, a v tem motivu odzvanjajo tudi prastara verovanja o magični moči besed oziroma "pravih imen".

Svetlana Makarovič in Kaja Kosmač sta torej zavestno poudarili mitološko razsežnost pravljice, saj sta želeli spregovoriti o odraščanju v bolj primarnem pomenu - o osebnem zorenju posameznika, ne pa o njegovem prilagajanju družbenim predpisom in normam. A če je postati "priden" in "prilagojen" relativno lahko, pa je zares odrasti oziroma dozoreti dosti težje.

(Ne)srečen konec

Ena najpomembnejših in najbolj očitnih razlik med izvornejšimi oblikami pravljice o Rdeči kapici in prečiščeno oziroma, po besedah Svetlane Makarovič, "kastrirano" verzijo bratov Grimm je nedvomno konec. "Srečen" konec, ko lovec ubije volka in reši iz njegovega trebuha babico in Rdečo kapico, naj bi dodala Jeannette Hassenpflug po vzoru Volka in sedmih kozličkov, takrat ene najpopularnejših pravljic v Nemčiji.

Več kot polovica od petintridesetih zabeleženih francoskih ljudskih različic Rdeče kapice se konča tako, da volk požre dekle, ki si tega z ničimer ne "zasluži". Prav zaradi takšnega nedoumljivega, neizprosnega značaja katastrofe so te pravljice zelo ganljive. V nekaj različicah pa deklica prelisiči volka ter pobegne, in to na zelo hudomušen način. "Olajšati se moram, babica," reče, ko jo zagrabi volk. "Daj se v postelji, ljubica," odgovori volk. Toda dekle vztraja, zato ji volk dovoli, da gre ven, privezana z vrvjo. Dekle priveže vrv za drevo in zbeži, volk pa vleče za vrv in jo nazadnje začne klicati, ko izgubi potrpljenje: "Kaj počneš, serješ klobčiče vrvi?" V teh pravljicah torej Rdeča kapica zahvaljujoč lastni bistroumnosti prestopi iz stanja nedolžnosti v stanje hlinjene naivnosti. S tem se pridruži žlahtni družbi premetenih junakov, značilnih za francoske pravljice, kamor sodita tudi Palček in Obuti maček.

Avtorici Rdečega jabolka pa sta se odločili za drugačen konec. Na prvi pogled se pripoved sklene tragično, čeprav je konec v resnici odprt. Dekletce je sicer požrto, rdeče jabolko pa se odkotali v svet in se bo kotalilo, dokler ne pride v prave roke. Ali pa tudi ne. Kot pravi Kaja Kosmač, "je čar odprtih koncev prav v tem, ker primorajo bralca, da si zgodbo razlaga po svoje. Najin namen je bil rehabilitirati izvirno pravljico. Tu junak sveta ne obvladuje, ni njegov gospodar, pač pa njegov enakovreden del, ki lahko iz zapletov izide kot zmagovalec ali kot poraženec. Zato vprašanje, kakšen konec izbrati, za naju sploh ni bilo dilema. Konec nikakor ne sme postreči s katarzo, katarza mora umanjkati, saj uspava bralčev razmislek! Prav tako kot resnični je namreč tudi pravljični svet poln živih sporočil; človek nenehno dobiva namige, dobra in zla znamenja. Na njem je, ali jih bo znal razbrati in uporabiti v svoj prid ali ne. Dekletce v najini zgodbi jih prezre - morda nehote, zaradi naivnega zaupanja v avtoriteto, morda pa tudi hote, zaradi oportunistične želje, da bi ugajalo močnejšemu."

Za takšen konec sta se, kot je poudarila Svetlana Makarovič, odločili še iz enega razloga. "Zdi se mi, da se danes otroke sistematično vzgaja s kičem, kamor spada tudi cenzuriranje literature, ki vsebuje zlo in nasilje, in to kljub temu, da otroci od nekdaj, odkar obstajajo ljudje, živijo v svetu nasilja, v svetu zla. Skratka, na vsak način želijo otroku prihraniti kakršnakoli negativna čustva, hočejo mu prihraniti strah in žalost. To se mi zdi zelo slabo. Sicer pa s Kajo nisva napisali pravljice za otroke."

Če pravljica bratov Grimm uči, da moramo spoštovati prepovedi, drugače bomo zašli v težave, je sporočilo Rdečega jabolka prav nasprotno. Če bomo ubogljivo poslušali avtoritarni glas in naivno, slepo sledili zunanjim pravilom, bomo tragično končali. Druga pot, ki je v pravljici zgolj nakazana, pa je sledenje notranjemu imperativu, ki ga v pravljici simbolizira sprva belo, nedolžno in potem počasi zoreče in zardevajoče jabolko. Ta pot je obenem tudi mesto resnične moralnosti, ki od nas zahteva, da sprejemamo polno odgovornost za svoja dejanja.

Takšna etika pa pogojuje tudi drugačno estetiko. Temeljnemu razpoloženju Rdečega jabolka, ki je poudarjeno temačno, se natančno prilega izčiščena likovna govorica - obarvana le črno, belo in rdeče. Posebej pomenljiva je upodobitev rdečega jabolka kot srca, ki je v naši kulturi metafora dobrote in ljubezni do drugega. Kaja Kosmač, soavtorica in ilustratorka, ga pogumno preoblikuje v simbol zvestobe sebi in resnici.

Svetlana Makarovič za njene ilustracije pravi: "V njih prepoznam tisto zloveščost, ki me je spremljala vse življenje in ki pogojuje moje strastno doživljanje lepega, nežnega, žlahtnega - tistega, ki se na ozadju teme, zla, nasilja, groze, krivice, laži in sprenevedanja tembolj svetlo blešči."

Rdeče jabolko Svetlane Makarovič in Kaje Kosmač je močna zgodba, v kateri je bralec soočen z groznim-lepim oziroma sublimnim in se ne zaključi niti s pomirjujočim niti s katarzičnim koncem, ampak z molkom. Molkom, ki nastopi, kadar nas prizor tako pretrese, da zmanjka besed. V sodobnih pravljicah pa tudi drugače ga bolj poredko slišimo.