Dve prevodni knjigi obravnavata zgodovino, po naključju ali ne isto obdobje, namreč visoki srednji vek. R. I. Moore se v študiji Prva evropska revolucija ok. 970-1215 po besedah prevajalca Marka Štuheca loteva obdobja, ki je tradicionalno veljalo za mračno in nazadnjaško, novejša teorija pa je to tezo pred desetletji ovrgla. Moore tej rehabilitaciji doda še en kamenček: po njegovem gre za ključno obdobje evropske zgodovine, takrat se je Evropa zares začela, ker sta se zahodni pridružili srednja in delno tudi vzhodna Evropa, hkrati pa je prišlo do odmika od Sredozemlja. Druga knjiga, Križarske vojne v očeh Arabcev, ki jo je napisal znani romanopisec libanonskega rodu Amin Maalouf, z obsežno spremno besedo opremil Tomaž Mastnak, prevedla pa Suzana Koncut, prinaša po njenih besedah pogled na tisti čas z druge strani, torej doživljanje evropskega osvajanja bližnjega vzhoda skozi arabske oči. Gre za romansirano zgodovino, ki razkriva tako nasilje križarjev, ki ga evropski kronisti radi zamegljujejo, kot diferenciacijo tedanjega islamskega sveta, ki je v neki meri onemogočila skupen upor zoper zahodne osvajalce. Maalouf popisuje tudi razkorak med večjo vzhodno razvitostjo (astronomija, medicina, ureditev mest) in manjšo zahodno, razloge za izgubo te moči pa avtor po prevajalkinem mnenju interpretira v skladu z vednostjo časa, v katerem je knjiga nastala (1983), ta pa je deloma že presežena.

Sedanjosti, v njeni mračni obliki, se loteva francoski sociolog Loic Wacquant v delu Zapori revščine, ki ga je prevedla Katarina Rotar. Avtor spremne besede Zoran Kanduč pravi, da je fenomen kriminalizacije revščine predmet raziskav že od osemdesetih let, ko se je razmahnila zaporniška industrija v ZDA in so zaostrili kaznovalno politiko do tistega družbenega segmenta, ki ga nihče več ne potrebuje (ne kot delovno silo ne kot vojsko itn.). Avtor to novo ideologijo poimenuje kot "kazenski zdravi razum", ki vse bolj preti tudi Evropi, kjer se kaznovalna politika prav tako zaostruje in kjer je očitna korelacija z etnično drugostjo (nezakoniti prebežniki).

Tudi Richard Sennett ob koncu knjige Kultura novega kapitalizma, ki jo je tudi prevedla Katarina Rotar, pospremila pa Aleksandra Kanjuo Mrčela, svari, in sicer pred tremi zahtevami, ki nam jih zastavlja kapitalizem: problem časa oziroma njegovega večnega pomanjkanja, ki fragmentira naša življenja, zahteva po talentu, ki uničuje ideal mojstrstva, se pravi dolgotrajnega učenja, da bi nekaj naredili dobro, in odrekanje preteklosti. Namesto tega novega, škodljivega kulturnega ideala Sennett poziva k izoblikovanju novih sindikatov kot vzporednih inštitucij, ki bodo branik pred pritiski kapitala, omrežja delovnih mest, univerzalnega temeljnega dohodka ter k odvrnitvi od površnosti in vrnitvi k mojstrstvu.

Zygmunt Bauman je ime, ki ga ne sociologom ne širši intelektualni javnosti ni treba predstavljati. V prevodu in s spremno besedo se ga je lotila Tanja Rener, knjižica z naslovom Identiteta pa je zapis njegovih elektronskih dopisovanj z italijanskim urednikom časopisa Manifesto, Benedettom Vecchijem. Tudi v teh zapisih 83-letnega premišljevalca je po mnenju Renerjeve očitna izjemna "erudicija, ki ni več s tega sveta".

Gašper Kralj se v svoji etnološki raziskavi Izginuli in vrnjeni loteva bele lise, ki bremeni Latinsko Ameriko, to je kolonializacije in njenih današnjih posledic, predvsem nasilne asimilacije staroselcev. Zbral je pričevanja o uporih v Gvatemali in Latinski Ameriki in opozoril na staroselske intelektualce, ki s svojimi zapisi sprevračajo zahodni pogled na kolonialna dogajanja in ponujajo drugačna branja zgodovine in sedanjosti. V drugem delu knjige se posveča diktaturam in najkrutejši obliki vojaškega nasilja, izginotju ljudi, ki za svojce niso ne živi ne mrtvi, sistem pa jih sili v pozabo preteklosti in molk.