Z enimi si si lomil ramena, z drugimi zvijal smotke, s tretjimi precejal pesek na canski plaži, s četrtimi spuščal novoletne rakete. Nisi samo snemal, snel si ga, snel si ta svet, snel si ga s tečajev in ga obrnil naokoli, kot ga je znal le malokdo. Zato ti je bilo vse tako prekleto jasno: vedel si vse o izkoriščanju, o ljubezni, o svobodi, o smislu, o užitku.

In ker si vedel, si videl.

Zato ti včasih sploh ni bilo treba pognati kamere. Vsakič, ko si svoj mali Sonyjev fotoaparat priklopil na veliko televizijsko plazmo, se je videlo, kako ogromno je tvoje oko. Vse je bilo v njem. Osvojil si svet s tem, kar si videl. In ko si kazal, kar si videl, si nas, druge, učil gledati. Sin si postajal oče, oče učitelj, mož mojster: kako iz teme zvabiti svetlobo, kako prav zamegliti šipo, da bo soba topla in nežna, kako ujeti nedolžnost med podstrešnimi deskami, kako odkriti ljubezen ob reki?

Ko pa si pripovedoval, kje vse si bil, si nas učil še sanjati: kako diši Juliette Binoche, kaj za en komad zveni v ušesu Johhnyja Deppa, kaj si brunda v brado Marlon Brando... Sanjski svet si nam nosil domov, kot drugi nosijo pomaranče ali banane. Dišalo je po avanturi, dišalo je po resnih stvareh, kot so resne nebesne dalje, morske širjave in onstrani obzorja.

Vračal si se z rdečimi očmi, ker si videl stvari, ki nam jih nisi mogel več ne čisto natančno pokazati ne povsem jasno povedati. Spominjam se ene take fotografske fatamorgane, kjer si sredi puščave ujel nekaj, česar tam ni bilo. "A vidite?" si nas spraševal.

Narediti nevidno vidno je najdlje, kamor lahko seže umetnost.

Le kam dlje lahko še stopi videc kot tja, kjer posname tisto, česar tam ni? Dlje je samo še čez. V torek si šel čez. Čeprav me je najprej strašno razbesnelo, ko sem od tam dobil tvoj sms, zdaj vem, da ti ga je pomagala poslati tista, ki te je morda najbolj razumela. Ker natančno to si ti, Vilko: greš čez in nam smrtno resno poveš, da nas imaš rad.

Tako rad nas dolgo ne bo imel nihče več.

Zato kričimo: Tišina! In zato namesto tvoje kamere molče tečejo naše misli. Adijo, Vilko.

(Poslovilni govor Stojana Pelka na pogrebu v Postojni)