Več kot devetdeset let že živi v škofjeloškem gradu Puštal, kjer je bila tudi rojena. Njena osebna zgodovina, polna dramatičnih zapletov, se neredko prepleta s svetovno zgodovino. "Rojena sem bila 27. julija 1914, dan pred začetkom prve svetovne vojne. Druga svetovna vojna pa je zaznamovala drug pomemben mejnik v mojem življenju, poročila sem se namreč 5. aprila 1941, dan pred začetkom vojne v Jugoslaviji," pove brez patetike, prej z nekakšnim začudenjem nad ironijo usode.

Zadnja še živeča potomka plemiške rodbine Wolkensperg se svojega rodu zelo dobro zaveda. To izraža s svojim videzom - lepo počesanimi valovitimi belimi lasmi, drobnimi bisernimi uhani, diamantnim prstanom na negovanih rokah in s premišljeno izbrano žareče rdečo domačo haljo. To izraža tudi z rahlo privzdignjeno brado in kljub starosti vzravnano držo ter z uglajenim, vendar odločnim načinom komunikacije, ki jasno postavlja meje. Kar bi kulturni antropologi opisali z izrazom habitus, sama opiše z besedami: "Vzgojena sem bila kot plemkinja in tega ni moglo nič spremeniti. To mi je prešlo v kri."

Gledala jih je, ko so izropali grad

Na vprašanje, kako hudo je bilo potemtakem po koncu druge svetovne vojne, ko je izgubila skoraj vse premoženje in privilegije svojega stanu, sprva le kratko odvrne: "Zelo hudo, čeprav sem vedela, kaj se bo zgodilo." Dolga leta o tem ni govorila in tudi zdaj ob tem vprašanju ostaja zadržana. "Veliko privoščljivosti sem videla po tistem, ko sem ostala brez vsega. Takrat je bilo res težko. Gledala sem ljudi, ki so kot podivjana drhal popolnoma izropali grad. Najhuje pri tem pa je bilo, da to niso bili tujci, ampak sami znani ljudje."

Iz gradu bi se morala z družino - mamo, možem Velimirjem Svobodo in triletno hčerko Almo - izseliti, vendar se to ni zgodilo. Njen mož, ki je bil pred kapitulacijo Jugoslavije podpolkovnik v kraljevi vojski, se je pridružil partizanom kot vojaški strateg, sodeloval pa je tudi pri osvobajanju Trsta. "Pomagal je partizanom, ker je menil, da je tako prav, ni pa hotel vstopiti v komunistično partijo," pravi.

S tem in še nekaterimi drugimi konflikti z vrhom partije si je nakopal kar nekaj zamer in po vojni celo pristal v taborišču Teharje pri Celju. "Odšel je v Trst, domov pa se je vrnil s Teharij. To ga je globoko prizadelo in od tega si ni nikoli opomogel."

Kot udeleženec NOB je imel vsemu navkljub dovolj "zaslug za narod" in dovolj ugleda, da je od povojne oblasti izposloval majhen, zahodni trakt gradu - kjer baronica živi še danes -, vse drugo premoženje pa jim je bilo zaplenjeno. V preostalem delu gradu, ki ji je bil leta 2004 z denacionalizacijo vrnjen, je bil najprej muzej, nato proizvodni obrat papirne industrije, zadnjih trideset let pa je tam glasbena šola. Odnos ljudi do njene usode se zrcali tudi v besedah novinarja, ki ji je pred nekaj leti, ko je še kazalo, da ji država gradu ne bo vrnila v naravi, zastavil vprašanje, kako se razume z "novim graščakom", kakor je označil ravnatelja glasbene šole.

Slovensko kulturo je težko sprejela

Baronica - tako jo še danes kličejo Puštalci in Ločani, ki jo poznajo - pravi, da je bila zaradi svojega plemiškega stanu že kot otrok pogosto deležna nerazumevanja. "Nikoli se nisem počutila sprejete med 'folkom'. V šoli so mi tako otroci kot nune dajali občutek, da ne sodim mednje," se z grenkobo spominja prvih šolskih let in hkrati sama ugotavlja, da so temu nekaj botrovale lepe obleke in manire, nekaj pa to, da ni znala slovensko.

Prva leta svojega življenja je namreč preživela v Gradcu, pri stari mami po mamini strani, Ilki von Scheibenhof, rojeni Kalman. "Ko se je začela prva svetovna vojna, je na Slovenskem zavladala še večja revščina, pa tudi nevarno je bilo, zato sta se oče in mama odločila, da bo zame najbolje, če se preselim v Gradec." To obdobje se ji je vtisnilo v spomin kot eno najlepših v njenem življenju. Imela je nemško guvernanto in kot pravi, je bila popolnoma drugače vzgojena kot njena sestra Isabela, rojena po vojni, ki je imela slovensko guvernanto. "Bila sem zelo strogo vzgojena in do petega leta starosti so me naučili vseh potrebnih manir."

Po koncu vojne se je vrnila v Škofjo Loko, da bi pri nunah obiskovala šolo. Prišla je v njej popolnoma tuj svet, znala ni niti besede slovensko. "Vzgojena sem bila kot Avstrijka in tako sem se tudi počutila," pravi in dodaja, da je takratno slovensko kulturo le stežka sprejemala.

Oče je hotel, da obiskuje javno šolo, da bi se čim prej vključila v novo okolje in se naučila jezika. "V to šolo smo hodili otroci vseh stanov in velika večina je bila zelo divja. Pehali so me sem in tja, nič bolj uvidevne od otrok pa niso bile niti nune." Na vsakem koraku so ji dali vedeti, da je drugačna od njih. Zaradi svojega plemiškega rodu ni bila v šoli deležna nikakršnih privilegijev, prej nasprotno.

"Bilo mi je zelo hudo, ko so se norčevali iz mene in govorili: 'Uf, ta je pa baronica!'" Šele po dveh, treh letih se je privadila na novo okolje, še vedno pa ni povsem obvladala jezika. "Vsakič, ko sem se vrnila s počitnic v Gradcu, je bilo še slabše. Včasih sem šla med poukom v stranišče in tam v joku sama sebe spraševala: 'Hilda, ali znaš slovensko?'"

Odložila je čopiče in prevzela posest

Poleg pouka v šoli je imela pouk tudi na domu, kamor so prihajali zasebni učitelji slovenščine, nemščine in francoščine, pri nunah pa se je učila igranja klavirja. Hodila je tudi k Sokolom. "Tam pa sem se res dobro počutila," pravi. Pri športnem udejstvovanju jo je spodbujal predvsem oče, saj je bil prepričan, da je šport zelo pomemben za razvoj posameznika. Ne čudi torej, da sta s sestro med prvimi v Loki smučali, smuči pa jima je izdelal puštalski rokodelec.

Njena največja ljubezen pa je bilo slikarstvo. "Imela sem zasebno učiteljico slikanja, nuno, ki je bila po izobrazbi slikarka. Slikala sem zelo rada in veljala sem za nadarjeno. Enkrat sem celo razstavljala na loškem gradu." Slikati je nehala po smrti svojega očeta, barona Avgusta Edvarda Wolkensperga, leta 1937. "Takrat sem morala čopiče in barve pospraviti ter prevzeti upravljanje posesti. Takrat je bilo konec učenja."

Milostljiva gospa grofica

Njena mama Marie Christine, rojena von Scheibenhof, sicer avstrijsko-madžarskega plemiškega rodu, je po smrti moža večino časa preživela v Gradcu, pri svoji mami in sestri. Na življenje v Sloveniji se nikakor ni mogla privaditi. "Ko je prvič videla Ljubljano, ni mogla verjeti svojim očem - Ljubljana je bila takrat ena sama ulica! In ko je po koncu prve svetovne vojne iz Gradca v Puštal pripeljala svojo služkinjo, je ta zelo hitro obupala; mami je rekla, da enostavno ne zdrži med tako zaostalimi, grobimi in neolikanimi ljudmi, ter se vrnila v Gradec."

Povsem drugače pa se je v provincialno škofjeloško okolje vključila njena stara mama po očetovi strani, Albine, rojena von Duras, potomka francoskih plemičev, ki so na dunajskem dvoru našli zatočišče v času francoske revolucije. Čeprav je bila zaprisežena Dunajčanka - tam je bila rojena, tam je spoznala svojega kasnejšega moža, barona Avgusta Johana Wolkensperga, in tja se je vedno znova vračala -, pa se je dobro počutila tudi v Puštalu.

"V puštalskem gradu se je kar dobro vživela. Enkrat na teden, po maši, ki je potekala v grajski kapeli, je delila revežem kruh na grajskem dvorišču." Kruha je bilo po baroničinih besedah takrat v gradu dovolj, saj so imeli Puštalski veliko obdelanih njiv. "Milostljiva gospa grofica" pa se je ukvarjala tudi z zdravilstvom. Če je kdo od služinčadi ali okoliških domačinov zbolel, ga je obiskala na domu in mu preskrbela zdravila, izdelana iz zdravilnih rastlin ali kupljena v apoteki na Dunaju. "Stara mama Duras je veljala za dobrosrčno žensko, ki je rada pomagala ljudem v stiski, hkrati pa je bila zelo nečimrna."

Rada je bila lepo oblečena, znana pa je bila tudi po svojih umetelnih pričeskah. Imela je dve služkinji, ki sta skrbeli samo za njeno garderobo in lase. Zelo pogosto je potovala na Dunaj, kjer je kupovala oblačila po zadnji modi, vsako obleko pa je oblekla le enkrat, največ dvakrat. Čeprav je umrla štiri leta pred njenim rojstvom, se baronica Wolkensperg zelo natančno spominja podrobnosti iz njenega življenja. Za plemiške rodbine je bilo namreč značilno, da so ohranjale živ spomin na svoje prednike.

Moža si je izbrala sama

Ker se je Albine von Duras leta 1852 poročila z baronom Wolkenspergom, bi morala prevzeti njegov plemiški naslov, vendar je vztrajala pri tem, da jo še naprej kličejo "milostljiva gospa grofica", in tako so jo tudi klicali. Rodila je tri otroke: prvorojenca Arthurja, baroničinega očeta Avgusta, ki je po bratovi smrti leta 1913 nasledil Puštal, in Emo. "Najmlajša je bila lepotica Ema, s čudovitimi dolgimi lasmi. Stara mama je bila izjemno navezana nanjo in jo je povsod vodila s seboj. Pogovarjali sta se le francosko, saj je stara mama slabo govorila nemško, slovensko pa sploh ni znala."

Še ne dvajsetletno Emo so proti njeni volji poročili z mornariškim oficirjem, Jožefom Bertholdom. Leta 1880, nekaj tednov po tem, ko je v puštalskem gradu rodila sina Avgusta, je Ema umrla. Avgust Berthold - ki velja za prvega slovenskega umetniškega fotografa, raziskovalci njegovega dela pa ga danes označujejo tudi kot petega impresionista -, je v Škofji Loki preživel velik del svojega otroštva. Srečala ga ni nikoli, po očetovem pripovedovanju pa je bil zelo družaben in vesele narave.

Na vprašanje, ali je ona svojega moža izbrala sama, baronica Wolkensperg brez oklevanja odvrne: "Sama!" Nato pojasni, da je imela veliko ženinov, da so ji že zelo zgodaj za bodočega moža izbrali bogatega francoskega tovarnarja, ampak ona se je odločila po svoje.

"Velimirja sem spoznala na enem od plesov, ki so jih v Sokolskem domu na Placu (Mestni trg v Škofji Loki, op.p.) prirejali za visoke vojaške častnike in dekleta iz plemiških rodbin." Ti plesi so veljali za izredno pomemben družabni dogodek, udeležiti pa se jih je bilo mogoče le z vabilom, zato je bila med Ločankami deležna veliko zavisti.

"Velimir je zelo rad in tudi zelo dobro plesal, tako kot jaz. Na začetku sem najin odnos videla zgolj v tej luči; on se je takoj zagledal vame, jaz pa se nisem tako hitro ogrela zanj. Sčasoma pa mi je prirasel k srcu in sem se odločila, da se poročim z njim." Če se je dekle takrat hotelo poročiti z visokim vojaškim častnikom, je moralo kraljevi vojski plačati 200.000 dinarjev kavcije, kar je bilo takrat dovolj za nakup hiše.

Poročila sta se v kapeli puštalskega gradu - v spomin so se ji močno vtisnili otroci v gorenjskih narodnih nošah, ki so v špalirju stali pred kapelo -, v gradu pa je bila nato velika svatba. Naslednjega dne je Nemčija bombardirala Beograd.

"Takrat je bilo konec iluzij. Začelo se je dolgo in težko obdobje," se z grenkobo v glasu spominja baronica Wolkensperg. "Sestra Iza se je po vojni odselila v ZDA, rekoč, da za noben denar ne ostane tukaj. Tudi midva z Velimirjem sva razmišljala o selitvi v Gradec, vendar sem se odločila ostati v Sloveniji iz enega samega razloga - da bi nekega dne dobila nazaj premoženje svoje rodbine. Vztrajala sem vsa ta dolga leta, vendar mi to kljub moji visoki starosti do danes še ni v celoti uspelo."

Izguba premoženja pa ni bila najhujše, kar se ji je v življenju zgodilo, poudarja. "Nepopisno težko je bilo, ko sem v zelo kratkem času izgubila mamo, hčerko in moža. Po tistem sem ostala sama." Hči Alma je bila stevardesa in je leta 1971 umrla v letalski nesreči na Krku. "Bolečino ob izgubi otroka je nemogoče ubesediti," pravi in ob tem ne more skriti solz.

Danes ji čas krajša obujanje spominov. Živi precej samotno življenje, k njej prihajajo le tisti, ki ji pomagajo pri vsakodnevnih opravilih, obiske sprejema le izjemoma. Tako se je zavestno odločila. Pravi, da ne mara neiskrenih, opravljivih in zavistnih ljudi ter slabih sogovornikov, in dodaja: "Bolje je biti sam, celo osamljen, kot pa v slabi družbi."