Bushu brišejo prstne odtise

Povsem druga zgodba je obdelava ogromne količine podatkov, ki jih ameriško ministrstvo za nacionalno varnost zbira o prebivalcih tega sveta (da, ne samo o prebivalcih ZDA) in ki jih države članice EU zbirajo o svojih državljanih ter vse pogosteje tudi o drugih. Tovrstno zbiranje podatkov se večini ne zdi sporno in prevladuje miselnost "saj nimam česa skrivati", torej me ne moti, če ima nekdo podatke o meni.

Zapor, ki hrani naše podatke, pač ne boli, tudi zato ne, ker največkrat sploh ne vemo, da se del nas nahaja v nekih zbirkah osebnih podatkov. In zakaj je nastal Guantanamo? Zato, da bi preprečili terorizem in okrepili varnost ljudi, je odgovarjala Busheva administracija. Zakaj vse več držav želi zbirati vse več osebnih podatkov o nas? Zato, da bi se bolj učinkovito borili proti terorizmu vendar. Mislim, da bi se prav vsi morali zavedati, da se prava vrednost demokracije pokaže v kriznih časih in demokracija, ki ne zmore delovati na vrednotah, ki so temelj družbenega razvoja in spoštovanja prav vsakega posameznika, ni vredna počenega groša.

Švedska klofuta demokraciji

Žal živimo v času, ko smo prav vsi potencialno sumljivi, in zato (za nekdanje komunistične države bi lahko rekli spet) postajamo družba nadzora. Osnovno vodilo "posegati v človekove pravice, ko imamo za to utemeljen razlog", se je nekje vmes izgubilo. V ZDA in tudi v Evropi danes vlade zbirajo podatke o vseh, kar tako, za zalogo, za vsak slučaj, morda pa le kdaj pridejo prav. Če vsaj Evropa daje velik poudarek tudi nadzoru nad zbirkami osebnih podatkov in zakonitosti obdelave le-teh, pa je v ZDA zgodba drugačna. Resnici na ljubo veliko podatkov tja pride tudi s soglasjem naše matere EU (podatki o prav vseh SWIFT transakcijah, 39 osebnih podatkov o vsakem potniku, ki z letalom poleti v ZDA…), mnogo tudi, ne da bi za to vedeli (vohunski sateliti, kot je eschelon).

Nad mnogimi podatkovnimi skladišči, ki jih upravlja NSA (National Security Agency), ni popolnoma nobenega neodvisnega nadzora, po njih podatkovno rudarijo brez odredb sodišča. Evropski nadzornik za varstvo osebnih podatkov si že dalj časa prizadeva, da bi bila vsa ta izmenjava podatkov bolj nadzorovana, predvsem pa, da bi posamezniki ne glede na nacionalnost lahko preverili, kateri njihovi podatki se nahajajo v zbirkah, da bi imeli pravico do popravka napačnih zapisov in pravico do sodnega spora v zvezi z obdelavo svojih osebnih podatkov.

ZDA se s tem ne strinjajo. Ameriški zakon o varstvu zasebnosti omogoča namreč sprožitev sodnega spora samo ameriškim državljanom in posameznikom s stalnim prebivališčem v ZDA. Obstaja torej tudi podatkovni Guantanamo?! Ne samo v ZDA. Javnost opozarja na hojo po bližnjicah tudi v Evropi. V Nemčiji so recimo nevladne organizacije glavno nagrado veliki brat (Big Brother) za leto 2008 v kategoriji Evropa/EU podelile kar Svetu ministrov EU zaradi vodenja evidence o teroristih, ki je bila uvedena mimo vseh demokratičnih postopkov. Veliko stigmatiziranih organizacij in posameznikov se je tako znašlo v položaju, ko so bile njihove človekove pravice hudo kršene.

Švedski parlament je junija lani sprejel kontroverzen zakon - tako imenovani FRA zakon (FRA je švedska vladna agencija za nadzor nad telekomunikacijami). Tudi ta zakon je le še eden izmed tistih, ki širijo nadzor družbe, saj državi dovoljuje spremljanje podatkov, ki si jih po internetu, telefonu in faksu izmenjujejo državljani. Zakon pravzaprav dovoljuje popoln nadzor nad ogromnim številom državljanov, kar naj bi bilo nedopustno in nezdružljivo z demokratičnimi načeli.

Digitalna revolucija ima velike učinke na našo zasebnost. Ljudje svoje elektronske sledi puščamo marsikje in marsikdaj. Zbiranje in analiziranje elektronskih sledi posameznikov vodi v ustvarjanje sociogramov. Ti naj bi bili končni produkt analiz prometa informacij. Povezave na sociogramih so zarisane glede na pretok informacij med pošiljatelji in prejemniki. In na podlagi analize sociogramov se lahko ustvarijo psihološki profili posameznikov, s pomočjo katerih lahko identificiramo tipične pripadnike deviantnih družbenih skupin.

Ideja, ki je v ozadju sprejetja spornega zakona na Švedskem, je v tem, da lahko s pomočjo ogromnih količin pridobljenih podatkov in njihovo analizo odkrivamo možne, družbi nevarne posameznike ter se na tak način borimo proti, glej ga zlomka, našemu staremu znancu terorizmu, sovražnemu vedenju nasprotnih držav, ekonomski krizi, etničnim in verskim konfliktom ter drugim grožnjam.

Strokovnjaki pa, hvala bogu, vendarle še "kričijo" in opozarjajo, da so trditve, da bomo s takšnimi tehnikami zmogli preprečiti terorizem, pretirane. Prav teroristi so namreč tista skupina posameznikov, ki se zna najbolj učinkovito zavarovati pred morebitnim nadzorom, medtem ko od povsem navadnih državljanov tega ne moremo pričakovati in jih lahko postavimo v precej neprijeten položaj, če njihovi osebni podatki pridejo v napačne roke.

Omenjeni zakon je klofuta demokraciji, saj omogoča državi popoln vpogled v življenja posameznikov, kar je grozljivo, pravi eden od švedskih zagovornikov zasebnosti. Določene metode bi se seveda lahko uporabljale v primeru, ko bi šlo za vojaške zadeve, ter v primerih, ko bi šlo za sum terorizma ali drugih za državo nevarnih dejanj. Nesprejemljivo pa je v omenjeni sistem nadzora vključiti vse, tudi popolnoma nedolžne švedske državljane, pravi drugi strokovnjak.

Ukinitev anonimnega nakupa SIM-kartic?

V Evropi vlade vse bolj goreče zagovarjajo tudi zbiranje biometričnih podatkov, prstnih odtisov in DNK, zaradi boja proti terorizmu in kriminalu seveda. Medtem ko se ameriški predsednik Bush očitno zaveda, da je prstni odtis sila občutljiv podatek - menda njegovi varnostniki zunaj Bele hiše obrišejo njegove odtise s prav vsake površine, ki se je dotakne -, je po prvotnem gorečem zagovarjanju biometrije, ki naj sploh ne bi bila problematična za državljane (saj se jim ne more nič zgoditi, če so pošteni in torej nimajo česa skrivati), o razsežnostih problema začel vsaj razmišljati tudi nemški notranji minister Wolfgang Schäuble. Neki aktivisti so mu prstni odtis, da bi mu "plastično" pokazali, kaj vse se da storiti z njim, ukradli s kozarca, ki ga je držal v roki na neki zabavi, in ga dali na internet z napotki, kako ga zlorabiti. Od takrat je bolj previden v svojih izjavah.

Ko govorimo o družbi nadzora, je vprašanje, ki bi nam vsem moralo dobesedno divjati po glavi, kako daleč bomo šli. Kaj vse bomo nadzirali, da bi preprečili kazniva dejanja, povečali varnost in izkoristili vse te izjemne možnosti, ki nam jih ponujajo sodobne tehnologije? V nadaljevanju mi dovolite nekaj sarkazma.

Enega večjih korakov k družbi nadzora si je EU privoščila s sprejemom direktive o obvezni hrambi podatkov v elektronskih komunikacijah. Direktiva še niti ni implementirana v vseh državah (Slovenija je, mimogrede, povsem nekritično sprejela najdaljši rok hrambe podatkov, ki ga direktiva dopušča, to je dve leti, medtem ko je večina držav šla na enoletno ali celo zgolj polletno hranjenje podatkov), že se govori o nadaljnjih korakih. Saj je bilo v resnici le vprašanje časa, kdaj bodo organi pregona ugotovili, da jim vsa ta famozna hramba podatkov ne pomaga kaj dosti, če lahko v nekaterih evropskih državah (vključno s Slovenijo) anonimno kupiš predplačniško SIM-kartico in tako anonimno uporabljaš mobilno telefonijo.

Verjetno ga ni kolikor toliko pametnega kriminalca, ki bi za svoja "nečedna" dejanja sklepal naročniško razmerje z mobilnim operaterjem, kateremu se mora seveda pošteno identificirati, nato pa se podatki o njegovih klicih pridno shranjujejo za dobo dveh let od dneva komunikacije. Ne, v prvi trafiki bo kupil predplačniški paket, v miru uredil svoje posle in po uporabi vrgel mobilni telefon v koš za smeti. Možnost anonimnega nakupa SIM-kartic je treba torej ukiniti, in sodeč po zadnjih idejah v EU, je to samo še vprašanje časa. Podpišete takoj, kajne?! Kot je rekel nekdanji prvi policist, lumpom je treba dihati za ovratnik. Tistih nekaj nevladnih organizacij in zagovornikov zasebnosti bomo pa že utišali. Vse lepo in prav - kaj pa potem? Bomo prepovedali posojanje mobilnih telefonov med ljudmi, bomo kmalu morali državi prijaviti vsak telefonski klic in milo prositi, da bi sploh lahko kam klicali, kot je svojčas veljalo v Romuniji? Kdaj pridejo na vrsto programi za trenutno sporočanje (instant messaging), spletna elektronska pošta, prenos datotek in tisti načini komunikacije in prenosa informacij, ki trenutno še niso pokriti z zakonskimi zahtevami glede obvezne hrambe?

Pravzaprav nam ti prometni podatki niti ne koristijo toliko, zakaj se ne bi začeli ukvarjati kar s samo vsebino? Oziroma, še bolje - če hočemo res onemogočiti teroriste, kriminalce in drugo zalego, zakaj bi stopicljali s temi majhnimi koraki, nadzirajmo vse, kajti le tako bomo lahko slabe stvari preprečili, še preden se zgodijo! Vas to spominja na film Minority Report? Film, v katerem organi pregona z nadzorom misli storilca ujamejo, še preden dejansko izvrši kaznivo dejanje. Prav res - čemu stopicljanje, ko pa nam tehnologija danes omogoča tako velike korake?

Velik pomen majhnih korakov

A ravno v tem grmu tiči zajec. Državljane moraš na nadzor privajati postopoma in z majhnimi koraki, pa nadzora sploh ne bodo opazili. Še več, celo prosili bodo zanj, saj si vendarle želimo varnosti. Vsak dan en majhen korak naprej v družbo nadzora, pa ga sploh ne bomo opazili. Včeraj so bili to podatki o prometu elektronskih komunikacij, jutri bomo gospe v trafiki morali pomoliti osebno izkaznico za nakup predplačniškega mobilnega paketa (ker to pač izkoriščajo kriminalci), pojutrišnjem… Ne, ni mi všeč, da me bodo sledili na vsakem koraku, pa čeprav ničesar ne skrivam.

Še en vidik je, na katerega bi rada opozorila, in tudi ta se dotika varnosti. Velikokrat slišimo, da se moramo zaradi varnosti odreči svoji zasebnosti, da gre za igro z ničelno vsoto, kjer ena stran ne more pridobiti, ne da bi druga izgubila. S kolegi, ki se vsakodnevno ukvarjajo z varstvom zasebnosti in osebnih podatkov, ne pristajamo na takšno igro. Menimo, da v prvi vrsti sploh ne gre za vprašanje izbire med varnostjo in zasebnostjo, temveč za izbiro med svobodo in nadzorom.

Ko izrabljamo nove tehnologije, se moramo vprašati, ali želimo večji nadzor ali večjo svobodo. To je bistveno vprašanje. Za doseganje večje varnosti nam ni treba iti v škodo zasebnosti, saj se da marsikatera tehnologija uporabiti tako, da imamo v bistvu igro s pozitivno vsoto. Biometrija recimo lahko izrazito poveča varnost z uporabo rešitev, ki biometrijske podatke ohranjajo pod nadzorom posameznika ali pa sploh ne terjajo njihove hrambe (biometrijska enkripcija). Če ima posameznik svoje podatke pod svojim nadzorom, je naša zasebnost bistveno bolj varovana. Elektronsko cestninjenje lahko učinkovito poteka tudi tako, da nadzorni centri ne obdelujejo osebnih podatkov voznikov, temveč se podatki hranijo v škatlici v vozilu, ki potem za potrebe obračuna cestnine sporoči le skupno število prevoženih kilometrov, ne pa da imajo zbirni centri vsak trenutek vpogled v podatek o lokaciji vozila in s tem tudi posameznika seveda. Vpliv na zasebnost ima le slaba, nedomišljena, poceni ali pretirana skrb za varnost.

Nadzorovanje na delovnih mestih

Pomembno polje boja med nadzorom in temeljnimi človekovimi pravicami vse bolj postajajo tudi mikro okolja, predvsem delovno okolje. Kot se je pokazalo v nekaterih odmevnih primerih, v katere je posegel informacijski pooblaščenec, gre za precej sivo področje, ki kar kliče po podrobnejši zakonski ureditvi. Ali zaposleni na delovnem mestu že živimo takšno življenje kot velike medijske zvezde, ki jim paparaci sledijo na vsakem koraku (britanska princesa Margareta je nekoč rekla, da ima toliko zasebnosti kot zlata ribica v akvariju)?

Kje so meje nadzora zaposlenih, do kod sežejo njihove pravice in kako je s pravicami in interesi delodajalcev, tretjih strank? Tehnologija danes omogoča skoraj popoln nadzor nad zaposlenim - nadzor dostopa do svetovnega spleta, elektronske pošte, videonadzor delovnega mesta, nadzor uporabe službenih vozil z GPS-tehnologijo... Za slabih sto dolarjev na uporabnika si lahko delodajalec omisli zaposlenemu popolnoma nezaznaven vohunski program, ki šefu vsak petek ob štirih na elektronsko pošto pošlje poročilo o porabljenem času na spletnih straneh, ki niso povezane z delom zaposlenih, o količini poslanih filmčkov in najpogosteje klicanih telefonskih številkah. Dejstvo je, da na običajnem delovnem mestu v dobi informacijske družbe nastaja velika količina osebnih podatkov, saj to izhaja iz narave tehnologije. Telefonski klici ostajajo zabeleženi, prav tako obiskane spletne strani in poslana elektronska pošta.

Kje so meje posegov v te podatke, kdo lahko te podatke uporabi in za kakšne namene? Sodna praksa se šele oblikuje in zadnji primeri v slovenskem prostoru kažejo na potrebo po konkretizaciji ustavnih določb o informacijski in komunikacijski zasebnosti v ustreznih zakonskih aktih, ki bi natančneje opredelili dopustne meje posegov v zasebnost zaposlenih.

Ali bomo z družbo nadzora res izkoreninili vse zlo na tem svetu? Prosto po Gaussu (in naj mi matematiki, psihologi in sociologi oprostijo, ker bom posplošila zadevo), če predpostavimo, da v tem primeru velja takšna porazdelitev, kot jo opisujem v nadaljevanju, imamo na levi in desni strani krivulje, ki ponazarja porazdelitev nekega pojava, vedno neki odstotek zlobnih in na drugi strani neki odstotek poštenih, pametnih in neumnih, lepih in grdih, delavnih in lenih… Toda ali ne bomo s tem, ko bomo vso populacijo tega sveta totalno nadzirali in na eni strani Gaussove krivulje (morda) izničili odstotek grdih, umazanih in zlih, zmanjšali tudi odstotek tistih na drugi strani, ki pa so gonilo razvoja družbe? Tistih, ki izumljajo uporabne izume, ki lepšajo svet, tistih, ki si upajo na glas kričati, ko gredo stvari v družbi na čudna pota, tistih, ki ljubijo demokracijo in sovražijo diktature…? Ali ne vodi to v Trumanov šov, ko je življenje posamezniku krojil mož z močjo, ki je ni nadziral nihče, ko je pritiskal na gumbe in režiral igro oziroma življenje nevednega Trumana.

Tisti, ki bo imel v oblasti vse podatke, ki bo torej nadziral posameznike, bo imel moč, veliko moč. Ali družba nadzora vodi v diktaturo in konec razvoja družbe in različnosti, ki je predpogoj za to? Če bo človek postal paranoičen in se bo vsega bal, ker ga bomo nadzirali na vsakem koraku, bo postal robot. Naj nam v mislih odzvanjajo besede Goetheja: "Talent se razvija v zasebnosti."

Ali torej znamo in zmoremo zapreti tudi kakšen podatkovni Guantanamo? Ali pretiravam? Ne vem. Morda. Upam, da.

Nataša Pirc Musar, informacijska pooblaščenka Republike Slovenije