Medtem ko so urejeni vrtovi samoumevna sestavina zahodnoevropskih domov, se pri nas šele od osamosvojitve Slovenije povečuje število hišnih lastnikov, ki spoznavajo, da zemljišče ob hiši ni nujno samo prostor za gojenje fižola, čebule in nekaj jablan. In da, tako kot hiše ne načrtujejo sami, temveč to zaupajo arhitektu, je smotrno tudi oblikovanje vrta prepustiti poklicnemu urejevalcu vrtov. Resda pri nas obstaja študij krajinske arhitekture že od leta 1972, vendar ima v tem študiju oblikovanje zasebnih vrtov manjši pomen od načrtovanja krajine. Tako se z oblikovanjem vrtov pri nas ukvarjajo agronomi, vrtnarji, nekaj pa je tudi diplomiranih krajinskih arhitektov.

Od slovenskih krajinarjev se Sam razlikuje po svoji širini, ki jo ima deloma prirojeno, še več pa so prispevale izkušnje med trdim delom v prvih letih po tistem, ko je pri 24 letih zapustil rodno celino "tam spodaj". Izhaja iz družine, ki ni bila povezana ne z vrtovi ne z rastlinskim svetom, vendar je končal študij hortikulture in oblikovanja vrtov. Prodal je svoj stari avto, si kupil letalsko vozovnico in se z nahrbtnikom, svojim edinim premoženjem, po naključju znašel najprej v belgijskem arboretumu Hemelrijk, zasebnem posestvu družine de Belder.

"Ko sem odšel, nisem imel pojma, kam grem in kaj me tam čaka. Nikoli še nisem bil zunaj Avstralije, nikoli nisem letel z reaktivcem, nič nisem vedel o de Belderjevih, nikoli še nisem videl snega. Ko sem prispel v Antwerpen, me je prišel iskat Jelenin sin Danny. Pripeljal me je do posestva Hemelrijk, tam je bilo 30 centimetrov snega, jaz pa v spodobni obleki… in tam, sredi snega, sem se preoblekel, vzel motorno žago in se lotil žaganja nekaj sto let stare robinije, ki jo je podrl sneg. Iz njenega lesa so naredili ogrodje, na katerem danes raste glicinija v obzidanem vrtu za Jelenino hišo."

Jelena kot ženitna posrednica

Večmesečnemu neplačanemu trdemu delu pri negovanju vrtov je sledila praksa na posestvih princese Sturdze v Normandiji, princa Wolkonskega v Bretanji, v drevesnici Nottcuts v Angliji in drugje. Spoznaval je vrhunske vrtove, se srečeval z rastlinami, o katerih dotlej še slišal ni, predvsem pa se je moral znajti v družbi bogatih ljudi modre krvi. Lahko si mislimo, da mu kot mladeniču iz Avstralije, ki v Evropo ni prinesel ničesar razen nahrbtnika in silne želje po novih izkušnjah, ni bilo lahko.

Njegova Metka pravi: "On je pač odprt človek, na vse gleda pozitivno, vse jemlje z dobro voljo. Takšni so tudi njegovi starši in brat, Slovenija jim je všeč, pravijo ji 'naš drugi dom'."

Danes z Metko in njunim sinom Oskarjem živijo v obnovljeni kraški domačiji. Hišo obdaja veliko zemljišče in Samov načrt za ureditev vrta ob hiši je takšen, kakršnega lahko ustvari le vrhunski oblikovalec vrtov. Ko bodo zamisli, o katerih bosta z Metko gotovo še brusila mnenja, uresničene, bo ta vrt zlahka zasenčil žalostno podobo Ferrarijevega vrta v bližnjem Štanjelu.

Medtem ko se Metka posveča načrtovanju vrtov po Sloveniji, je Samovo delovno območje tako rekoč vsa Evropa. Metka ima obsežno znanje o rastlinah, prav tako pa vselej upošteva značilnosti območja, kjer leži vrt, ki ga načrtuje.

Da sta Metka in Sam prišla skupaj, ima največ zaslug naša pokojna rojakinja, baronica Jelena de Belder - Kovačič. Tega se je lotila načrtno, saj je Metko dobro spoznala v mesecih, ki jih je mlada agronomka preživela pri njej. Metka se dobro spominja tistega časa:

"Po osnovni šoli sem šla na kmetijsko srednjo šolo v Novo Gorico, potem pa v Ljubljano na agronomijo, čeprav me je bolj zanimalo krajinarstvo. Vendar tistega leta ni bilo vpisa na to smer in ker nisem hotela eno leto čakati, sem se vpisala na agronomijo. Že med študijem sem začela urejati vrt prijatelju v Ljubljani. Potem so me za to prosili še sosedi, prijatelji in znanci. Tako sem se že takrat veliko naučila o rastlinah in njihovih potrebah.

Ko sem končala študij, nisem dobro vedela, kako naprej. Hotela sem urejati vrtove, a mi ni bilo do tega, da bi šla v službo. Starši so mi kot darilo za diplomo plačali pot na ogled belgijskega arboretuma Kalmthout. Tam sem spoznala gospo Jeleno in se z njo dogovorila, da se kmalu vrnem in se začnem izpopolnjevati v študiju rastlin. V Kalmthoutu smo živeli v bungalovih, namenjenih študentom. V arboretumu sva s kolegico opravljali različna vrtnarska dela. Ob tem sva še po parku nabirali liste, sestavljali herbarij, si zapisovali, določevali rastline, ob večerih pa sva prebirali knjige."

V Belgijo se je Metka vrnila še večkrat, nekaj mesecev je delala v ateljeju najslavnejšega belgijskega krajinskega arhitekta Jacquesa Wirtza (ponudil ji je, da bi ostala pri njem, a se je raje vrnila v domovino), preučila je številne tamkajšnje vrtove in si tako pridobila izkušnje, ki ji pomagajo pri delu v Sloveniji.

Jelena de Belder je poskrbela, da sta se Sam in Metka spoznala med Metkinim izpopolnjevanjem na posestvu Hemelrijk. Že na prvem srečanju je preskočila iskrica in Sam se je kmalu odločil, da se preseli v Ljubljano, v enosobno stanovanje k Metki. Njuno usodno srečanje na posestvu Hemelrijk je Sama navdihnilo za to, da je pozneje prav tam Metko zasnubil, ob romantičnem jezeru, sredi zbirk redkih dreves in grmov. Kmalu po poroki sta se preselila v skromno hišo blizu Grosuplja, kjer sta živela do letošnje jeseni, ko sta obnovila staro domačijo na Krasu in se preselila tja.

Delo pri nemškem milijarderju

S posredovanjem nekega znanega krajinskega arhitekta je Sam dobil delo pri eni najbolj premožnih nemških družin. Deset let že skrbi za parke in vrtove na njihovih šestih posestih, od katerih je ena v Urugvaju, druge pa so raztresene po Nemčiji. S časom je spoznal značilnosti vseh teh posesti, med katerimi meri največja kar 300 hektarov. Izkazal se je kot odgovoren oblikovalec vrtov, ki je znal vzpostaviti sistem vzdrževanja in razvoja teh vrtov in parkov, pri tem pa se je znal prilagoditi zahtevnim lastnikom.

"Vključiti se v tako okolje ni lahko. Kolikokrat sem se vrnil domov popolnoma izčrpan! Nekoč sem v enem dnevu prepotoval sedem dežel, a sem z naročnikom sodeloval šele tri mesece. Tako pač je, če ima naročnik svoje zasebno reaktivno letalo in helikopter. Pri tem ni šlo samo za oblikovanje vrtov, temveč za spoznavanje, za koga sploh delam.

Naročnika moram dobro spoznati in se znati prilagoditi vsaki situaciji. Gre torej za vprašanje zaupanja. Če ne moreš iti z njimi na igrišče, če ne zmoreš zavihati hlačnic in prebresti potoka… vse to je pomembno. Če si njihov, potem živiš v njihovi hiši, zajtrkuješ, obeduješ in večerjaš z njimi, greš v posteljo ob enajstih zvečer in vstaneš ob šestih zjutraj. Tako živim, tudi po tri tedne skupaj.

Lahko rečem, da je več kot polovica mojega dela diplomacija. Razumljivo, če upoštevate, koliko denarja je v igri, kadar gre za urejanje večjih posestev. Vendar morate vedeti: več ko imajo denarja, bolj jih zanima, kako in za kaj ga bodo porabili.

Odgovoren sem za okolico zgradb, torej za vzdrževanje velikih površin. Imajo zaposlene vrtnarje, za katere sem odgovoren. Pogovorim se z vrtnarji, ko nastopijo službo, skrbim za njihovo izpopolnjevanje in jih usposabljam za to, da prevzamejo odgovornost za svoje delo. Odrejam jim vsakodnevne obveznosti. Pri tem upoštevam pravila, kakršna veljajo pri angleškem Skladu za varovanje kulturne dediščine (National Trust) in po katerih za vzdrževanje petih hektarjev zadošča en vrtnar.

Pomembno je, da so opravila za vzdrževanje ustrezno časovno razporejena. Vsako leto sadimo nove rastline, v posamičnem vrtu lahko posadimo tudi po 300 novih dreves in grmovnic, oblikujemo razne zbirke. Lani smo tako posadili 30 različnih sort metličastih hortenzij, letos pa je na vrsti 50 različic nepozebnikov."

Vprašalnik in avdiovizualni prikaz na zgoščenki

Sam se je pri iskanju najboljših rešitev za svoje naročnike domislil izvirnega prijema. Sprva je naročnikom ponudil predstavitev svojega načrta ureditve njihove okolice v avdiovizualni obliki. S časom je spoznal, da je še pomembneje najti način, kako čim bolj podrobno spoznati naročnika, njegove želje in česa ne mara. Zato je sestavil vprašalnik, ki ga izroči naročniku. Iz odgovorov izve med drugim, katero glasbo radi poslušajo, katera zvrst umetnosti jim je blizu, kakšno je njihovo družabno življenje in še marsikaj. Šele potem izdela sodobno, multimedijsko predstavitev.

"Naročnikom prikažem svoj avdiovizualni prikaz projekta, v katerega vključim fotografije obstoječega stanja, simulirane slike načrtovanih posegov in razvoj rastlin, te slike pa opremim z glasbo, kakršno radi slišijo. Potem lažje dojamejo, kaj jim ponujam. Prikaz uredim tako, da lahko vidijo razvoj ureditve, kako bodo rastline rasle in kako se bo podoba spreminjala. Tako se bolj navdušijo nad celotno zamislijo."

Že nekaj let za Sama McCullyja vedo nekateri izmed tistih, ki v naši deželi premorejo največ. V zahodni Evropi so veliki, znani vrtovi in parki največkrat v lasti plemiških rodbin ali družin, v katerih bogastvo prehaja iz roda v rod, s tem pa je povezana tudi ustrezna kultiviranost. Postavlja se vprašanje, ali novodobni slovenski bogataši vrtove pojmujejo kot znamenje prestiža ali kaj več.

"Sprva sem pričakoval, da bo pripravljenost, da bi se učili in sprejemali novo znanje, pri slovenskih naročnikih manj izražena. Njihove posesti merijo od pol hektarja do pet hektarjev. Vendar so me presenetili s tem, da so zelo vedoželjni, mnogo bolj, kot sem pričakoval. Na moja vprašanja so odgovorili veliko bolje, kot sem upal.

Ti naročniki hočejo imeti vrt zato, ker si ga želijo, ne da bi se z njim postavljali. Ne želijo, da bi ljudje vedeli, kakšen je njihov vrt, saj hočejo varovati svojo zasebnost. Radi povedo svojo zgodbo, kar mi veliko pomeni. Opažam, da so Slovenci zelo ponosni na tradicionalne vrednote. Zaznal sem tudi vašo ljubezen do videza pokrajine, do vrtov."

Na osnovi izkušenj pri delu na različnih vrtovih in parkih v Franciji je Sam prepričan, da so Francozi tisti, ki dandanes vodijo v razvoju oblikovanja vrtov. Meni, da imajo smisel za slog in estetiko, pa tudi več posluha za ohranjanje kulturne dediščine v obliki zgodovinskih vrtov. In kako bi opisal oblikovanje vrtov v svoji novi domovini?

"Lahko rečem, da na tem področju oblikovalci vrtov zaostajajo. Če povem po pravici, in pri tem seveda posplošujem: če bi slovenski krajinski arhitekti samo prisluhnili svojemu srcu, svoji tradiciji, se zgledovali po vrtovih, kakršne od nekdaj oblikujejo slovenske družine, bi bili videti vrtovi, ki jih načrtujejo, veliko boljši. V tradiciji bi lahko našli dober navdih. Tisto, kar narišejo na papir, bi moralo priti iz srca. Sam vem, da če tisto, kar rišem, ne prihaja iz mojega srca, potem ni pravo. A ta pojav lahko opazimo po vsej Evropi. Povsod najdemo tudi dobre krajinske arhitekte, večina pa vselej skuša nekaj dokazati, namesto da bi ustvarila nekaj naravnega, nekaj, kar pride samo po sebi. Morali bi se poglobiti v vzdušje kraja, kjer leži vrt, čim bolje spoznati lastnike…"

Skrivnostna dolina Gornje Branice

Kaj predstavlja vrt za nekoga, ki je oblikoval desetine vrtov in je znal prisluhniti zahtevnim naročnikom?

"Vrt je način izražanja prihodnosti. Nekdo mi je rekel: Vrt je samo vrt, ne smemo ga toliko analizirati, razmišljati o njem. Pomembno je, da je vrt tvoj osebni izraz, da je v njem izražen tvoj optimizem, da v njem nakažeš vse lepo, kar bi rad, da se zgodi v tvojem življenju.

Zakaj človek sploh ustvari vrt ali park? Zato, da bi si olepšal svoje bivališče. Ljudje smo radi obdani z lepimi stvarmi, lepim okoljem. Radi smo zadovoljni, pomirjeni, ne samo srečni. Sreča je občutek, ki traja le nekaj trenutkov. Kadar pa si zadovoljen, lahko tudi sanjariš, kaj boš še storil, kaj bo iz tega nastalo."

Kakšen bo torej vrt ob hiši na Krasu, kjer zdaj živijo Sam, Metka in njun Oskar?

"Ko sva se odločala o nakupu, sem zelo hitro ugotovil, da ima ta posest nekaj čarobnega. Naša vas je v dolini Gornje Branice, ki ima neko posebno energijo. To je posebna pokrajina, s posebnimi občutki, v njej se je odvijalo veliko sprememb, to je splet slovenskega življenja. Ta čarobnost, ta skrivnostnost je zame najbolj pomembna energija, s katero se moram soočiti, hkrati pa je to moje najmočnejše orodje.

Še preden smo začeli obnavljati hišo, sem naredil avdiovizualno predstavitev. Fotografiral sem notranjost in zunanjost hiše, ostanke vrta, pokrajino, določene stavbe, liste in sadove dreves. Vse te slike sem opremil z glasbo. Zakaj sem to pripravil? Zato, da bi oba z Metko razumela vse, kar je povezanega z najinim bodočim domom, da bi dobila vizijo…

Odločitev o nakupu je bila za naju z Metko zelo velik korak. Na to nisva gledala kot na naložbo, temveč bolj kot ustvarjanje doma, ki sva si ga vselej želela. Dolgo sva si želela, da bi imela kos zemlje, kjer bi lahko ustvarila svoj vrt. Imava veliko izkušenj z vrtovi in rada bi jih uporabila ter ustvarila nekaj resnično lepega, kjer bi lahko živela. Pri tem bova črpala iz znanja vseh vrtov in ljudi, povezanih s temi vrtovi."

Najprej so padle smreke

Stara domačija, ki jo sestavlja več kamnitih zgradb, leži ob cesti, ki vodi skozi Gornjo Branico, ob njej pa teče rečica Raša. Zgradbe, najstarejša je iz leta 1840, dobivajo nov, pomlajen videz, skladen z izročilom lokalne arhitekture. Zemljišče ima obliko nepravilnega pravokotnika in meri poldrugi hektar. Je terasasto oblikovano, poraslo s travo, grmovjem in zanemarjenimi sadnimi drevesi. Sam McCully namerava zemljišče najprej očistiti in tako so najprej padle smreke, brez katerih Slovenci očitno ne moremo niti na Krasu, kjer so izrazit tujek. Ko bo teren pokazal svoja rebra, bo na vrsti podrobnejše načrtovanje, temu pa bodo sledila zemeljska dela.

"Pri najinem vrtu je zanimivo, da zemljišče ponuja pogled s hišnega vhoda proti jugu v dolžini kar 170 metrov. Prepričan sem, da so hišo namenoma postavili tako, da se je odprl ta pogled, saj je usmerjen vzdolž doline. Še posebno lepo je ob sončnem zahodu. Zame je bil logičen sklep, da mora v tej smeri potekati glavna os vrta. Druga pomembna okoliščina je, da ima hiša dve nadstropji. Ko si v drugem nadstropju, lahko na vrt gledaš z višine. Takšne perspektive veliko vrtov sploh nima. Če nimaš možnosti videti, kam vodi glavna pot po vrtu, se nenehno sprašuješ, kam v resnici pelje. Četudi veš, te vendar vleče tja.

Glavni vrt bo torej pred hišnim vhodom. Pot bo po njem tekla v smeri glavne osi, se bo nekam izgubljala in rahlo vzpenjala. Ko boš šel po njej skozi del vrta pred hišo, ki bo formalno oblikovan, boš prišel do točke, kjer se bo pot prevesila v neformalni del vrta. Ta premostitvena točka je zelo pomembna. Niti opazil ne boš, kdaj si zapustil formalni del vrta in vstopil v neformalnega, saj te bo pot vlekla naprej. Podobno bo tudi med hojo v nasprotni smeri, ko boš zagledal strižene pušpane in hišno pročelje.

Ta vrt bova oblikovala skupaj z Metko. V začetni fazi sem jaz oblikoval osnovno zamisel, predvsem zato, ker se je morala Metka posvečati drugim zadevam. Vsak svoj prosti trenutek izkoristim za razmišljanje o najinem vrtu, o najinem domu. Svoje zamisli pojasnim Metki, ona pa jih po svoje ovrednoti in pove, ali se z njimi strinja ali ne. Pri oblikovanju vrtov se dopolnjujeva: jaz znam oblikovati v večjem merilu, Metka pa je boljša v detajlih, v posebnostih, zna dodati dimenzijo ženskosti.

Za oblikovalca vrtov je ureditev lastnega vrta najbolj zahtevna naloga, največji izziv. Vsak si prizadeva, da bi svoj vrt naredil kar se da popolnega. Pri vrtu pa je treba upoštevati njegov razvoj. Nikoli ga ne smemo jemati kot nekaj dokončnega. Vrt je evolucija. Tako pač gledava na najin vrt midva z Metko. Ko naju več ne bo, tudi najinega vrta ne bo več oziroma bo drugačen."