Nobena prostitutka se ne trka po prsih

Pravzaprav noge mnogih brezimnih prostitutk. Ko je namreč Simon Bolivar v začetku devetnajstega stoletja osvobajal južnoameriške kolonije izpod španske oblasti, je v znameniti dnevnik zapisal tudi pogovor z mestno prostitutko. Na njegovo začudenje, zakaj vendar ne nosi čevljev, mu je odgovorila, da njim, prostitutkam, tega ne dovolijo ugledne senjore...

Prostitucija od nekdaj buri človeško domišljijo in najbrž ga ni, ki o njej ne bi imel česa pripomniti ali poznavalsko prikimati, zato ni čudno, da s sabo vleče težko prtljago najrazličnejših stigem in mitov. Eden najboljših poznavalcev skrivnega sveta padlih žensk, kot so jih prezirljivo imenovali nekoč, je pri nas zagotovo Jurij Popov, novinar, dokumentarist in zapisovalec žalostnih zgodb. Z gosto ograjenim vrtom njihovega življenja, polnega entuziazma in grenkobe, se ukvarja že kakšnih dvajset let.

Prve prostitutke je tako začel spoznavati in poslušati še v socialističnih časih, ko tega pojava pri nas "ni bilo". Ni moglo biti drugače, saj so ga ljudje z roba družbe že od nekdaj neustavljivo privlačili. "Najbrž zato," se namuzne, "ker sem bil tudi sam vedno črna ovca, neobvladljiv in samosvoj. In hvala bogu, da obstajajo ti ljudje! Lahko vsaj tako imenovani drugi s prstom kažejo na njih in imajo občutek, da so sami boljši..."

Zdi se, da v zgodovini ni bilo obdobja, ko na prostitutke ne bi gledali zviška, z gnusom, s prezirom ali usmiljenjem. Že v stari Grčiji in Rimu so morale nositi posebno, na daleč vidno opravo, živopisane obleke in svetle oziroma rdeče, rumene ali modre lase.

Kontinuiteta stigme je večtisočletna in ne bi rekel, da je bila družba do teh žensk kadarkoli tolerantnejša. Tako kot danes so prostitutke delili na višje in nižje, na tako imenovane vzdrževane ženske, v Grčiji so jim rekli hetere, v Rimu delicate ali famose, potem na tiste, ki so delovale v bordelih, in na pocestnice. Ker ima stigma tako dolge korenine, je po mojem noben zakon ne bo odpravil, lahko pa jo dolgoročno omili. Niti v zahodnih družbah, kjer imajo do tega že dolgo zelo liberalen odnos, se nobena prostitutka ne trka po prsih...

Zanimivo, da je nekoč celo Cerkev prostitucijo tolerirala kot nujno zlo, saj da varuje družine pred nadležnimi ljubicami in spodobne ženske pred posilstvi. Papež Julij II. je v začetku 16. stoletja v Rimu zgradil bordel za kristjane in si pri reformatorjih prislužil vzdevek babilonska kurba.

Ne samo to, v preteklosti so bili celi samostani namenjeni bordelom. To je bil višek hipokrizije - po eni strani je Cerkev vzpostavila sistem spovednic, s katerimi je nadzorovala spolno življenje vernikov, po drugi pa je s seksom služila. Nikoli ni bilo dokazano, da bi prostitucija prispevala k zmanjšanju posilstev.

Še ena stvar je pomenljiva - prostitutke se kljub domnevni družbeni koristnosti nikoli niso mogle povzpeti s skrajnega družbenega dna, hkrati pa je za uporabnike prostitucije, torej moške, vedno veljalo, da je to njihova neodtujljiva pravica. Še danes naj bi bila med uporabniki večina vezanih in poročenih moških, pri čemer mnogi med njimi odnosa s prostitutko nimajo za prešuštvo.

Moški so od nekdaj želeli imeti prostor, kamor bi hodili samo seksat, in so to svojo željo opravičevali z različnimi utemeljitvami, od te, da moški ne more biti monogamen, do takšnih, ki sva jih že omenila. Vse skupaj pa je v bistvu posledica velike hipokrizije. Zgodba o prostituciji je povezana z notranjo željo, seksualno potrebo normalnega človeka, ki je bila skozi zgodovino vedno zelo zatirana in strogo uokvirjena. Vendar se je ne glede na vse prepovedi ta silna energija vedno sproščala in prostitucija je bila od nekdaj njen ventil.

Ta trditev predpostavlja, da ženske spolne energije ni bilo ali pa je bila skrajno zatrta.

Če posplošim, se je ženska spolna energija v večji meri sprostila šele s seksualno revolucijo. Do takrat so bile ženske večinoma rigidno vzgajane in so veljale za nekoga, ki je na voljo drugemu. Še danes v mnogih državah velja kulturni vzorec, po katerem je ženska lastnina. Ker pa se danes ženske vse bolj osvobajajo, so moški zmedeni, saj so izgubili dominat. Skratka, bolj ko sem se v temo poglabljal, bolj sem ugotavljal, kako je bila seksualna energija v preučevanjih pojava prostitucije zanemarjena.

Kaj se je torej zgodilo z moškimi zahodne Evrope po padcu berlinskega zidu?

Tudi sam se sprašujem. Na nekaterih evropskih forumih sem se javno vprašal, kaj so ti moški počeli prej, saj je očitno, da so bili seksualno blazno sestradani. Kajti vse te prostitutke, ki so šle z vzhoda na tak ali drugačen način s trebuhom za kruhom, delajo na njihovem območju. In teh migrantk naj bi bila danes na Zahodu velika večina. V Nemčiji naj bi delovalo 400.000 prostitutk, prav toliko tudi v pol manjši Španiji, v Italiji celo 100.000. Poglejte, v trgovini z ljudmi je približno polovica ljudi prisiljena v prostitucijo, polovica pa v opravljanje različnih del. In tudi te prostitutke imajo na Zahodu svoje odjemalce. Kje je torej problem? Včasih mi pomaga Kierkegaard, ki je rekel, da občutek suženjstva podaljšuje občutek zmagoslavja. Socializem je padel, kapitalizem je zmagal, mogoče pa Zahod na tak način podaljšuje občutek zmagoslavja...

Vsako leto se v poročilih raznih organizacij, vladnih in nevladnih, pojavlja širok nabor številk o razsežnosti prostitucije, ki se med seboj ne samo razlikujejo, ampak tudi izključujejo. Področje je, pravijo sociologi, prežeto s "quick & dirty" raziskavami, ki služijo zgolj potrebam trenutnih politik. Če omenim samo podatke Združenih narodov - tam trdijo, da je po svetu 37 milijonov prostitutk, od tega 27 milijonov prisilnih.

Tako imenovanim uradnim številkam je, ko gre za prostitucijo, težko verjeti, saj poteka večji del dejavnosti v ilegali. Vendar številke nazadnje niso bistvene. Mimogrede, sam menim, da so mnogo višje. Bolj pomembno je, da se zavedamo, da je tega v svetu zelo veliko in da je to psihično zelo težka dejavnost.

Tudi pri nas gre za mešanje megle, saj nimamo niti ene relevantne raziskave. Po medijih se že nekaj let kotalijo neke številke, ki jih je nekdo nekoč dal v javnost, vendar mi še do danes ni uspelo priti do njihovega uradnega vira. Pred časom sem hotel sam zbrati podatke, zato sem listal po oglasnikih, a hitro ugotovil, da ima vsaka prostitutka vsaj deset mobilcev in prav toliko imen... Če sledim občutku, bi rekel, da je razširjenost prostitucije pri nas srednja, da ne gre za prav velik problem, podobno je s trgovino z ljudmi. Oba pojava obstajata, nista pa tragična.

V knjigi pravite, da je pri nas prišlo v zadnjih letih do razmaha te dejavnosti in da se še širi...

Ko postane družba do pojava prostitucije tolerantnejša in jo država na neki način dovoli, se dejavnost vedno razvije do mere, ki jo trg še prenese. Prej je bila pri nas prostitucija prekršek, zdaj pa to ni več in je postala bolj vidna. Poleg tega se je v zadnjih letih, kar zadeva spolnost, spremenilo tudi družbeno ozračje in postalo bolj odprto. Seks vse bolj postaja šport in rekreacija, ženska pa se na mojo žalost ponovno spreminja v seksualni objekt. In tako je postal tudi korak v prostitucijo mnogo lažji.

Nazoren je primer Velike Britanije, kjer je danes prostitucija na neki način moderna, prostitutke pišejo kolumne, fantje se oblačijo kot zvodniki... Na prvi pogled se zdi, da je družba do pojava bolj sproščena, v bistvu pa gre za učinek naraščajoče seksualizacije družbe, prilepljene na trdovratni seksizem. Nenazadnje se po podatkih sodeč nasilje nad ženskami tam stopnjuje.

To kaže, da se stigma prostitutk še krepi in tudi pri nas ni nič drugače. Še vedno smo seksistična in patriarhalna družba. Nisem kak ortodoksni zavrtež, vendar opažam, da je povsod premalo medsebojnega človeškega spoštovanja, v svetu prostitucije pa še toliko manj. Moški uporabniki si pri nas prek nekega spletnega portala celo izmenjujejo ocene videza in dela prostitutk, kar se mi zdi skrajno ponižujoče.

Bi lahko rekli, da je tudi seksualna revolucija v prejšnjem stoletju povzročila novo obliko prostitucije, in sicer prostitucijo za priboljšek?

Če je nekoč večina žensk šla v prostitucijo zaradi osnovnega preživetja, so se jim kasneje pridružile tudi tiste, ki so to storile za priboljšek. Seksualna revolucija je dala le piko na i, začelo pa se je že prej z naraščanjem potrošniške filozofije. Pri nas seveda nekoliko kasneje, v večji meri po osamosvojitvi. Spomnim se prostitutke, ki mi je rekla, da pač rada seksa, da je imela ogromno partnerjev, in je nekoč pomislila, zakaj ne bi združila prijetnega s koristnim. Toda tak je le en primer in je redkost. Veliko žensk, ki so se prostituirale za priboljšek, sem imel priložnost spremljati, in vse po vrsti so počasi začele ugašati. Zgodba se je vsakič ponovila - od začetnega navdušenja nad hitrim zaslužkom do samoobtoževanj in depresije. Nobena si na začetku ni predstavljala, kaj prostitucija dejansko je.

V teh letih ste se pogovarjali s približno dvestotimi prostitutkami in drugimi seksualnimi delavkami. Znano je, da so te ženske zaradi stigmatiziranosti za raziskovalce težko dostopne, še težje je od njih dobiti iskrene odgovore. Najbrž jih ni bilo lahko prepričati, da niste samo še en firbec več.

To je najbolj skrita in tiha skupina ljudi, ki se svoje stigme zaveda in je zato zelo zaprta. Gre za skupino, ki je brez glasu in ki nima pravice o ničemer javno odločati. Niti o sebi. In potem se dogaja, da v kakšni oddaji nastopi kakšna anonimna ponudnica, njene izjave pa novinar mirno posploši. Pri nas prostitutke niso organizirane, vsaka lahko govori le zase. Da bi spregovorila, je potreben čas. Raziskovalec mora biti iskren, pošten, spoštljiv in potrpežljiv. Ona namreč od tega, da ti zaupa, nima nič. Ponekod jim novinarji sicer plačujejo za zgodbe, a jaz se tega nisem šel. Je pa res, da sem včasih na njihov povratni klic čakal zelo dolgo.

Prostitucijo povezujemo z nasiljem, drogami, alkoholom.

To je zelo relativno. Če odmislimo velik delež prostitucije, ki je prisilna, potem lahko nasilje razumemo tudi kot nasilje, ki ga prostitutka, ki vztraja v tem poslu, zganja sama nad sabo. Lahko govorimo o velikem psihičnem nasilju, ki ga marsikatera prenese le ob pomoči alkohola in drog. Vsaka ima namreč svoje razloge, zakaj se je v to sploh spustila. V prostituciji sem srečal veliko deklet iz nefunkcionalnih družin, ki so imele drugačen odnos do spolnosti od običajnega. Neko dekle mi je zaupalo, da jo je oče spolno zlorabljal, vendar pa takrat, ko je to počel, ni tepel mame. Ugotovil sem, da je bila njena odločitev za prostitucijo zelo lahka, ker se je s spolnostjo že od začetka srečevala kot z menjalno dobrino.

To omenjam tudi, ker bi rad poudaril, da se je treba s temi dekleti ogromno pogovarjati, saj zelo dobro poznajo stereotipe, ki veljajo o njih, in jih tudi uporabljajo - na prva vprašanja ti vedno povedo tisto, kar želiš slišati. Potem se spomnim študentke, ki je odraščala v nekem skrajno malomeščanskem okolju in je bila vse življenje pridna punčka. Odločitev za prostitucijo je bila zanjo tudi svojevrsten upor.

"Da ostaneš v prostituciji, moraš biti psihično in kemično razkrojen," je zapisala ameriška klinična terapevtka in abolicionistka Melissa Farley, Andea Dworkin, pokojna skrajna feministka in nekaj let tudi prostitutka, pa, da v prostituciji nobena ženska ni nepoškodovana. Kako je posel vplival na dekleta, ki ste jih spremljali na terenu? Koliko časa so zdržala v prostituciji?

Ena od starejših prostitutk mi je nekoč povedala, da ima marsikatera punca, ki je v poslu štiri, pet let, za sabo tri, štiri poskuse samomora kot klica na pomoč. To pove, kako skrajno psihično naporen je ta poklic. Da ne govorim o fizični plati, nenazadnje sluznica ni narejena za tako pogosto uporabo, zato imajo te ženske pogoste težave z raznimi vnetji. Do največje krize pride, ko se začne pod pritiskom stigme prostitutki lomiti samopodoba. V tej fazi so večkrat agresivne, govorijo primitivno, psujejo... Vendar je to zgolj njihov obrambni mehanizem, da bi zavarovale še tisto malo dostojanstva, kar jim ga je ostalo.

Eden najtrdovratnejših mitov o prostituciji je, da je to izredno lahko delo. Ga pogosto slišite?

Najpogosteje. Jaz pravim, da je prostitucija razčlovečenje. Za kako težaven poklic gre, pove podatek, da je denimo v Kanadi smrtnost med seksualnimi delavkami štiridesetkrat večja od povprečja.

Bolj od prostitutk so stigmatizirani samo še prostituti, saj običajno izpadejo tudi iz vseh uradnih dokumentov, poročil in zakonov. Kot da jih ni... Kdaj so se pojavili na sceni?

V večjem številu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pri tem je zanimivo, da večinoma ne strežejo ženskam ali gejem, kot bi pričakovali, temveč moškim, ki se ne deklarirajo kot homoseksualci. Z leti se namreč pojavlja več nenavadnih oblik spolnosti, svoje pa naredijo tudi trendi, kar pomeni, da v prostituciji povpraševalci in povpraševalke uresničujejo svoje fantazije in firbce. Raziskave, ki so jih opravili v tujini, kažejo, da so ponudniki ljudje z vprašljivo spolno identiteto. Večina, čeprav strežejo moškim, se ima za heteroseksualce, manjša skupina za biseksualce, najmanjša pa za homoseksualce. Zanimivo, da so stigmatizirani tudi s strani gejev. Sam še nobenega nisem srečal.

Je torej prostitucija izraz moške dominacije in nasilja moških nad ženskami ter po novem tudi nad moškimi?

Mislim, da niti ne. To je zelo seksističen pogled, na tem so zgradile svojo filozofijo skrajne feministke. Na Švedskem jim je celo uspelo, da je država kriminalizirala povpraševalce, medtem ko zakon povpraševalk in ponudnikov ne omenja. Pa ni bila dovolj ta diskriminacija, demokratska stranka si je privoščila še eno - iz razprave o njih samih je izločila prostitutke. Skrajne feministke z abolicionističnimi pogledi na prostitucijo imajo prostitutke za bitja, ki ne morejo odločati o sebi, ker ne vedo, kaj se jim dogaja... In to ne glede na dejstvo, da je v Evropi vedno več proprostitucijskih organizacij. Tako je šla na Švedskem prostitucija spet v ilegalo, položaj prostitutk pa se je poslabšal - ker se je povpraševanje zmanjšalo, so postale še bolj odvisne od zvodnikov in prisiljene sprejemati kakršnekoli stranke oziroma njihove zahteve.

Tudi drugod naj bi imeli zvodniki v rokah večino posla, v Veliki Britaniji denimo tudi do 95 odstotkov. Po drugi strani pa je znan primer Italije, kjer se je v letih pred padcem berlinskega zidu sindikalno gibanje prostitutk tako okrepilo, da jih je bila večina samoorganiziranih. Kako je s tem pri nas?

To sindikalno gibanje je ustanovila nekdanja prostitutka Carla Corso, s katero sem se večkrat pogovarjal. Povedala je, da je gibanje po številčnejšem prihodu migrantskih prostitutk izgubilo moč, zato so posel spet prevzeli zvodniki. Mi sicer zvodnike vidimo v stereotipnih podobah kot nasilne nemarneže, vendar obstajajo tudi drugačni. Spoznal sem veliko ljudi, ki bi po zakonodaji veljali za zvodnike, pa so v bistvu organizatorji posla, menedžerji, skrbijo za urejenost delovnih prostorov, njihovo čistočo, pri nas sem slišal za enega, ki je dekletom vsak dan nosil celo kosilo...

Koliko vzamejo, je odvisno tudi od njihovega vložka, običajno od 30 do 70 odstotkov, največkrat polovico. Seveda govorim o prostovoljnih prostitutkah. V vsakem primeru drži, da gre skozi roke prostitutk veliko denarja, v njih pa ga ostane bolj malo. Kakšne so razmere pri nas, težko rečem, obstajajo tako slabi kot dobri zvodniki. Slišal sem, da dekleta še vedno težko delajo samostojno, saj jih prej ali slej izsledi kakšen zvodnik, ki jih potem z grožnjami prisili, da delajo zanj.

Države se zadnja desetletja trudijo, da bi to področje regulirale, a se zdi, da sprejemajo polovičarske rešitve v slogu "tu bomo malo popustili, tam malo zategnili". Obstaja idealni model?

Ko preučiš različne modele, od prohibicijskega, ki prostitucijo prepoveduje, do tistega, ki priznava, da je delo kot vsako drugo, ugotoviš, da med njimi ni idealnega in da ni vsak primeren za vsako okolje. To je pojav, ki je izrazito povezan z ozračjem v družbi, z njeno tradicijo, kulturnimi vzorci. V Franciji, Italiji, Nemčiji ima prostitucija dolgo tradicijo, tam so očetje sinove nekoč vodili k prostitutkam na iniciacijo, v Španiji, recimo, opravljajo prostitutke prek zdravnikov tudi delo seksualnih terapevtk, v Sloveniji pa je ta tradicija bolj uboga. Podobno je v Ukrajini.

Nekoč mi je tamkajšnja ombudsmanka rekla, da v njihovem kulturnem vzorcu prostitucije ni. Ljudje se tega sramujejo, zato je velik problem, ko se te ženske, ki na Zahodu delajo kot prostitutke, vrnejo domov, saj se jih družine pogosto odrečejo, četudi so domače ves čas vzdrževale... Zame je zato idealna ureditev prostitucije tista, ki jo sprejema osemdeset odstotkov ljudi, dvajset odstotkov pa se jih pri tem ne počuti užaljene ali s čim posiljene.

Naša družba se je za prostitucijo v zadnjih letih odprla, postala je večinoma javna, spremenile so se le oblike. Če so nekoč prostitutke delale na cesti in v bordelih, mimogrede, Ljubljana je zadnjega zaprla leta 1934, se je danes dejavnost preselila v nekatere nočne lokale in zasebna stanovanja. Za našo ureditev bi rekel, da ni ne tič ne miš. Zvodništvo je tako kot drugod po Evropi kriminalizirano, prostitucija pa ni več prekršek. Še več, kot poklic je navedena v razvidu poklicev, vendar pa se pri nas pod tem poklicem ni mogoče registrirati. Čista hipokrizija.

Glede na izrazito stigmo je utopično pričakovati, da bo kdaj kaj drugače.

Se strinjam. Vedno bolj sem prepričan, da bo posel tekel sam po sebi znotraj večje ali manjše družbene tolerance. Če se bo razrasel in bo postal za okolico moteč, bo država pojav s policijskimi akcijami malo zatrla, ko bo spet v družbeno sprejemljivih okvirih, bo uzde nekoliko popustila... in stvari bodo tekle naprej.

Zavzemate se za to, da bi država priznala prostitucijo kot vsak drug poklic. Menite, da bi se s tem stigma kaj zmanjšala?

Glede na to, da ta pojav obstaja in da ni pričakovati, da bo izginil, se zavzemam, da se uredi njegov status. S tem bi se povečala tudi stopnja varnosti teh deklet, lahko bi si plačevale zdravstveno, socialno zavarovanje... Zavedam se, da poklic, ki tisočletja ni bil cenjen, v glavah ljudi ne bo kar tako postal poklic, kot so drugi.

Bi se prostitutke, ki ste jih srečevali, registrirale? Na Nizozemskem, kjer je to mogoče, naj bi jih 90 odstotkov še vedno delalo v podzemlju.

Ne. Prvi razlog je stigma, drugi pa začasnost dela. Odkar so posel prevzele amaterke, je njegova osnova značilnost začasnost in občasnost. Redko katera se odloči, da bo to njen poklic življenja. In ker računa na tisto drugo življenje, v katerem se ne bo smelo vedeti, s čim se je ukvarjala, se ne bi bila pripravljena izpostavljati.

Bi se morda z boljšo zakonsko urejenostjo področja pri nas zmanjšala vsaj prisilna prostitucija? S tem se namreč hvalijo na Nizozemskem.

V to ne verjamem. Prisilna prostitucija sodi v trgovino z ljudmi, s čimer bi se morali ukvarjati kriminalisti. Na Nizozemskem ni nič bolje. Poglejte, kaj se dogaja v tako imenovanih tripel conah. Te so skrajno vulgaren in nehuman odraz trgovine z ljudmi, ki si ga je privoščila Nizozemska. Gre za posebne cone, v katerih so večinoma ženske iz jugovzhodne Evrope. To so ograjena območja, mislim, da jih je šest, ki jih varuje policija. Znotraj so hiške s prostitutkami, do katerih se stranke pripeljejo z avtomobili, parkirajo v boksih in opravijo svoje.

Te ženske, za katere se uradno ne ve, ali so del trgovine z ljudmi ali ne, so tam, da bi jih država zavarovala, pa mi ni jasno, kako jih varuje... V eni od hišk so tudi predstavniki nevladnih organizacij, ki zagotavljajo, da gre za žrtve trgovine z ljudmi, in zdravnik. Problem trgovine z ljudmi je, da država odraslim žrtvam, ki tega ne želijo, ne sme pomagati. Zelo redke se odločijo, da bodo pričale proti zvodnikom oziroma šefom, ker so skrajno ustrahovane. Ni jih strah le zase, temveč tudi za otroke, sorodnike.

Zato trdim, da vprašanja prostitucije ne bomo rešili s kazensko zakonodajo oziroma z represijo, saj gre za družbeni problem, ki se bo razrešil, ko bomo ustvarili družbo, v kateri bo čim manj povpraševanja po tovrstnih storitvah. In če ne raziščemo, zakaj obstaja takšno povpraševanje, ne bomo naredili nič. Povpraševanje je namreč tisto, ki usmerja in določa ponudbo. V Italiji imate na primer polne ulice prostitutk, ker imate polno državo ljudi, ki so pripravljeni kupiti petminutni seks. Dokler se ponovno ne vzpostavijo določene vrednote, se stvari ne bodo izboljšale. Vedeti je treba, da so migrantske prostitutke revne, da je to tisto zadnje, kar lahko ponudijo, in da s svojim delom vzdržujejo tudi družine.

Zanimiv se mi je zdel španski podatek izpred devetih let - v neki raziskavi pišejo tudi o približno stotih prostitutkah iz Slovenije. Je koga od pristojnih državnih organov ali nevladnih organizacij zanimalo, kdo so ta dekleta?

Ta podatek, ki ga sicer pogosto uporabljam, ni zbudil nobenega interesa, novejših podatkov pa tudi nisem mogel dobiti. Pomembno je poudariti, da Slovenk niso zamenjali s Slovakinjami, saj so te navedene ločeno. Tolikšno število Slovenk v Španiji ni majhna stvar. Če ugibam, je morda šlo za poletje in so šle študentke na počitniško delo... V prostituciji je namreč pri nas kar nekaj študentk.

Da so lahko države pri urejanju področja prostitucije tudi skrajno nespretne, kaže primer, ki se je pred nekaj leti zgodil v Nemčiji. Neki brezposelni strokovnjakinji za informatiko so namreč zagrozili, da bo ob socialno podporo, če ne sprejme dela prostitutke v bordelu. Delovnopravna zakonodaja namreč določa, da ne smeš zavrniti ponujenega dela...

Gre za anomalije, ko zadeve niso dorečene. Tudi pri nas bi se lahko pred leti zgodilo nekaj podobnega. Imeli smo komisijo pri notranjem ministrstvu, ki naj bi na podlagi obstoječe zakonodaje izdelala predlog formalnopravne ureditve prostitucije kot poklica. Gradivo je na koncu končalo v nekem predalu. Ena od idej je tako bila, da bi bilo smiselno prostitucijo, če jo že priznamo kot delo, urediti znotraj obstoječe delovne zakonodaje. Če bi to storili, bi lahko denimo petnajstletnice s privoljenjem staršev delale tudi kot prostitutke... Da ne bi prihajalo do takih anomalij, je treba področje urediti s posebnim zakonom, v katerem je treba upoštevati tudi posebno naravo tega dela.

Prva stvar, ki bi jo morali pri nas narediti, je nacionalna raziskava področja prostitucije, tako prostovoljne kot prisilne. Če opažamo, da se je število nočnih barov močno povečalo, da se je prostitucija razširila, da imamo zvodnike, da je del prostitucije prisilne, je odgovornost države, da to razišče. Kajti če želi karkoli odgovorno urediti, mora najprej stvari preučiti. Vendar mora najprej obstajati interes. Med drugim tudi na strani raziskovalcev, ki raziskujejo vse mogoče, samo tega ne. Bojim se, da raziskovalcev to polje ne zanima, morda pa jih je tudi malo strah.

Česa?

Znano je, da se raziskovalcev nekega področja sčasoma primejo stigme, ki veljajo za to področje. Jaz moram denimo pogosto ljudem razlagati, da ne spim s prostitutkami. Ste ena redkih, ki niste postavili tega vprašanja. Mene namreč vsak vpraša, s koliko prostitutkami sem že spal. Zelo pogosto poslušam skrajno žaljiva vprašanja, ki kažejo, kako površinski so ljudje. Če ne drugega, poslušaš, da že moraš biti malo tak, drugače te to ne bi zanimalo. O tem strahu govorim. Nenazadnje ni daleč obdobje, ko so ljudje mislili, da se aids prenaša z dotikom...