"Zeleno srce" Afrike namreč meji na devet držav. Ko se Kongo potopi v državljanske, etnične ali klanske spopade, nikoli ne potone sam. Tudi z zadnjimi boji med uporniki Laurenta Nkunde in oboroženimi silami predsednika Josepha Kabile na vzhodu države Afriki spet grozi novi regionalni konflikt. Čeprav so interesi in motivi vojskujočih se strani precej različni, ostaja zgodba, zakaj se je nenehno tleči konflikt ponovno nevarno razplamtel, že leta nespremenjena. Krvavitve Konga se nadaljuje zaradi mobilnih telefonov, računalnikov, DVD-predvajalnikov, srčnih spodbujevalnikov točneje zaradi odličnih zaslužkov prodaje minerala koltan, brez katerega te samoumevne naprave ne bi bile kaj več kot skupek plastike in vezij.

Vojna za nadzor nad mineralom

V Afriki se proizvede več kot 80 odstotkov svetovne proizvodnje koltana, od katerih se kar štiri petine nahajajo na ozemlju Severnega in Južnega Kiva, ki ga nadzorujejo najrazličnejše oborožene skupine, uporniki in delno tudi podkupljivi ter slabo plačani pripadniki kongovskih oboroženih sil. Boj upornikov za večjo težo v zvezni vladi oziroma za odcepitev province Kivo je torej v bistvu zgolj vojna za nadzor nad mineralom, brez katerega bi podjetja, kot so Nokia, Compaq, Siemens ali IBM, lahko zaprla vrata. Ali se v vašem mobilniku nahaja "krvavi koltan" in ste tako v bistvu soodgovorni za financiranje vojne v Kongu, ne morete vedeti. Doslej namreč na svetu še ne obstaja certifikat sledljivosti izvora koltana, ki bi bil podoben tistemu za diamante, s katerim se kupcem zagotavlja, da dragi kamni ne prihajajo z vojnih območij.

Od leta 1997 je konflikt v Kongu terjal že približno šest milijonov življenj. Od tega je samo zadnja velika vojna v kongovski kotlini po ugotovitvah Mednarodnega odbora Rdečega križa med letoma 1998 in 2004 terjala skoraj štiri milijone življenj. S to krvavo statistiko si je prislužila vzdevek "najbolj krvave vojne po drugi svetovni vojni". Vanjo je bilo vpletenih kar šest afriških držav. Neposredno sta se vmešali še Libija, ki je zagotavljala orožje in logistično podporo, in Severna Koreja, ki je zagotavljala inštruktorje za kongovske vladne sile.

Leta 2001, ko je bila cena koltana najvišja doslej, so po oceni Združenih narodov posamezne uporniške skupine s prodajo minerala multinacionalkam zaslužile 20 milijonov dolarjev na mesec. Dve leti kasneje so Združeni narodi izvedli še eno raziskavo o "afriški svetovni vojni", kot je šestletno morijo na prelomu tisočletja opisala nekdanja ameriška zunanja ministrica Madeleine Albright. Zaključki so bili osupljivi, a pričakovani. Ruanda in Uganda sta svoj vdor v Kongo načrtno podaljšali, da bi si tako pridobili več časa za plenjenje rudnikov koltana.

Oborožene milice, ki so jih med šestletno vojno podpirale različne sosede Konga, na vzhodu države vse odtlej nadzorujejo številne nekoč državne mine. Če ne služijo z neposredno prodajo minerala, pa tovornjakom, ki z dragocenim tovorom prečkajo njihovo ozemlje, zaračunavajo bogate dajatve.

Boj za nadzor nad naravnimi bogastvi se je ponovno okrepil avgusta. V naslednjih dveh mesecih je prerasel v najhujše boje po koncu spopadov leta 2004. Glavni akterji v mednarodni skupnosti ne priznavajo, da se v osrčju afriške celine nadaljuje spopad za denar multinacionalk. Razlogi za izbruh sovražnosti se vedno znova pripisujejo zgolj "etničnim napetostim". Tudi na nedavnih mirovnih pogovorih v Nairobiju so vprašanje proizvodnje koltana povsem spregledali. Dokler bodo multinacionalke in posredniki pripravljeni mineral kupovati od kogarkoli in zaradi tega ne bodo sankcionirani, se bo vojna nadaljevala. V Kongu zaradi spopadov v povprečju na mesec umre 45.000 ljudi. Vsakih šest mesecev se torej ponovi en Darfur.