Pričevalec kulturne zgodovine

Predprejšnji ponedeljek se je namreč Aleksander Valič, skoraj 90-letni gospod, da ne bi nepričakovano zbolel, saj je že pred časom režiserju Slavku Hrenu obljubil udeležbo na slavnostnem koncertu ob dnevu RTV v Novi Gorici (skupaj s še živimi "prvopristopniki" slovenskega filma Na svoji zemlji), cepil proti gripi. Reakcijo na cepivo bi najbrž junaško kmalu prebrodil, če se ne bi zgodilo to, česar ni več pričakoval: klic iz Maribora z radostno novico - v sredo zvečer dobi najlepše in najvišje igralsko priznanje v Sloveniji, Borštnikov prstan! Zatem so se kakopak usuli klici iz medijskih hiš; kar nenadoma so vsi hoteli govoriti z njim, ga videti, slikati, snemati... Bil je iskan kot še nikoli, on pa, bolan, je ljubeznivo stregel novinarski radovednosti.

Sanje in resničnost

Koliko let je, zaljubljenec v umetniško besedo, mislil na ta šmentani prstan in zaman upal, da se nekoč zasveti na njegovi roki. Komisije so sicer nekaj sejale in meštrale, a njega niso nikoli izbrale. Ni ga dobil, kot ni dobil poslovilne premiere leta 1974 v Drami, ko se je moral, še ves voljan in pripravljen za igro, po zakonu upokojiti; partizan, prvoborec s spomenico, je napolnil leta za pokoj in zaman prosil ravnatelja, naj ga še povabijo, saj se je čutil igralsko še zmožnega, sposobnega, neizpetega, prav nič utrujenega.

Tudi pozneje, ko je z velikim žarom in znanjem pomagal številnim ljubiteljskim gledališčnikom, ga ni dobil, čeprav je, vitalni upokojenec, ustvaril v mariborskem gledališču kralja Leara v Božičevi inačici, saj je bil v tej imenitni Shakespearjevi igri v matični hiši lahko le Stari mož. Leta 1988 so mu v kranjskem gledališču zaupali vlogo Kreona v Smoletovi Antigoni, ki je v Drami nikoli ni dobil. Zadnjič je na odru nastopil leta 1995 v vlogi graščaka Benjamina v dramatizaciji Jurčičevega Desetega brata v Trstu, v katerega je pol stoletja prej, 5. maja 1945, vkorakal s kulturno skupino Frontnega gledališča Sedmega korpusa. Bil je zraven, ko so ustvarjali evropski kulturni čudež, partizansko gledališče.

O tem izjemnem času in svoji partizanski komedijantski izkušnji, ko je s sotovariši s puško na rami in lepo slovensko besedo štiri leta spodbujal soborce, je leta 1980 spisal zanimivo knjigo spominov Frontniki, za katero je Bojan Štih zapisal, da je lepa, skromna in pravična. "Moje življenje res spremlja sreča," je dejal zadnjič razločno, kot da bi govoril z odra občinstvu, ne le meni na drugi strani telefonske žice. "Preživel sem vojno in vse hudo v njej, imel sem poklic, ki sem ga ljubil, in imam čudovito ženo, ki mi je dala srečen dom."

Natanko pred šestdesetimi leti je stopil na oder ljubljanske Drame kot Arnulf v Levstik-Kreftovem Tugomerju. Že pred vojno je igral v viškem Sokolskem domu, zatem je partizan ob bornem ognju, Primorec v mrzlih Karavankah, s toplim glasom soborcem ogreval dušo z Gregorčičem in drugimi pesniki (o čemer je tudi napisal knjigo, a še ni ugledala luči sveta). Štiri vojna leta je med borci z veselim vetrom širil upanje na svobodo in se srečno izmaknil vsem kroglam, ljubljeno domovino je previharil od severa do juga, od vzhoda do zahoda.

V osvobojeni Beli krajini je pod imenitnim vodstvom Filipa Kumbatoviča Kalana sloki fant Sandi Valič - Muki razvil svoj lastni igralski slog predvsem v komičnih in tragikomičnih vlogah. Z značilnim sonornim glasom je recitiral na številnih mitingih in si pridobil potrebno samozavest, da je leta 1945 takoj sprejel ponudbo takratnega referenta za gledališko umetnost pri slovenski vladi, pesnika Mateja Bora, in se še enkrat odpravil osvobajat Trst, tokrat s slovensko odrsko besedo. "Ti si Goričan, Primorec, pojdi in pomagaj ustanoviti novo slovensko gledališče!"

Za srčnega Primorca, ki je kot otrok s solzami v očeh gledal, kako so na goriškem Senenem trgu sežigali slovenske knjige, ki mu je oče, preden je pred fašisti zbežal v Jugoslavijo, stisnil v roko Gregorčičevo pesem Mojo srčno kri škropite rekoč, naj se je nauči na pamet, je bila ta Borova želja ukaz.

Dve leti ga je zvesto izpolnjeval v teatru brez dvorane v številnih slovenskih kraških vaseh v zaledju Trsta, kamor se je igralska družina večkrat lačna in premražena vozila osrečevat ljudi. Že v prvi sezoni so igralci, zbrani z vseh vetrov, pod vodstvom Ferda Delaka naštudirali devet iger in odigrali 160 lepo obiskanih predstav. Ko je v Trstu odslužil dve naporni gledališki sezoni in ga je že močno načela tuberkuloza, ki je kraška burja ni mogla odpihniti, se je vrnil v Ljubljano. Svojo tržaško zgodbo je, obdarjen z izvrstnim spominom, pred leti doživeto popisal v knjigi Sanje in resničnost.

Več sreče pri filmu

Kljub sreči, za katero pravi, da jo ima, je imel igralec Valič tudi precej smole. Na dolgem seznamu vlog v ljubljanski Drami je le malo takih, ki jim pravimo nosilne in jih običajno kritiki izpostavijo v gledaliških ocenah. Več je tistih, omenjenih kot "izkazali so se tudi..." in ki so neizogibne v vsaki igri, da se lahko ustrezno razvije dramski lok za glavnega junaka, ki je bil ponavadi kdo drug, ne on. Nekoč, ko je spet nekdo drug dobil vlogo, ki si jo je želel in je čutil, da bi jo lahko odlično odigral, je bilo tako hudo, da ga je od žalosti izdalo srce in je z odra moral v bolnišnico.

Razočaranj, ki puščajo nezaceljene rane, je nekaj v marsikaterem igralskem srcu, in Aleksander Valič jih morda nosi več, kot je voljan priznati. Obiskovalci Drame smo ga zato poznali bolj kot "zanesljivega oblikovalca zanimivih epizodnih vlog", kot se je nekoč zapisalo Vasji Predanu. Čeprav so ga režiserji radi in pogosto zasedali, so le redki v njem prepoznali osrednjega nosilca dramskega dejanja. Eden takih je bil leta 1966 Miran Herzog, s katerim sta ustvarila imenitno komorno dramo Rameaujev nečak, po dialogih Denisa Diderota, kjer je Valič lahko pokazal razkošje svojega komedijantskega talenta.

"S to vlogo se je vpisal med slovenske vrhunske igralce," pravi kronist ljubljanske Drame igralec Polde Bibič. "Njegov podedovani mediteranski temperament je bil veliko notranje bogastvo, ki mu je z lucidno domišljijo pomagalo ustvariti razgiban, živ lik nesramnega gobezdača, goljufa, parazitskega lenuha."

Nepozabna kreacija Njega je dobila zadoščenje z nagrado Prešernovega sklada. Naslovno vlogo je dobil tudi v igri Flint z italijanskim režiserjem, bil je imenitni Profesor v Kozakovem Kongresu (1968), Župnik v Cankarjevem Kralju na Betajnovi (1961) in Hvastja v nenavadnih Korunovih Hlapcih (1967); občinstvo je rad in pogosto zabaval kot Lipe v Primorskih zdrahah, z Milo Kačičevo sta ustvarila nepozaben par v Zupančičevi satirični parodiji Dolina neštetih radosti, na Cankarjevo Pohujšanje; zraven je bil pri krstu treh Javorškovih iger in ene Torkarjeve, odigral je imenitnega Geronta v nepozabni Lotchakovi postavitvi Scapinovih zvijač leta 1972 z mladim Borisom Cavazzo v naslovni vlogi. Ta predstava še živi v spominu tistih, ki smo jo lahko videli, Valič je tisto leto za svojega imenitnega Geronta dobil Borštnikovo priznanje.

Več sreče kot v gledališču je imel pri filmu, kjer je zadnjič nastopil leta 1990 v Šprajčevem Deževnem dnevu. Spričo svoje posebne pojave in značilnega govora je danes znan najširšemu slovenskemu občinstvu. Kot filmski igralec je že s prvo vlogo belogardista v filmu Na svoji zemlji, ob katerem so se vsi po vrsti, z režiserjem Štiglicem vred, šele učili filmske igre, zbudil veliko pozornost. Partizanski borec je brez pomisleka sprejel nehvaležno vlogo belogardista zgolj zato, ker si je tako zelo želel igrati, čeprav mu je kdo od nekdanjih soborcev to zameril. Še pogosteje so ga, prav zavoljo njegovega izjemno kultiviranega govora, vabili na radio, kjer je, če so prav prešteli, ustvaril okoli 210 radijskih vlog!

Le nekaj zares obžaluje ta iskreni primorski domoljub: da Trst in njegova rodna Gorica nista slovenska. Ne more pozabiti prizorov iz svoje mladosti, ko so v Gorici večinoma govorili in peli po slovensko, le tisti, ki so se z vozovi pripeljali z juga Italije, so klatili italijanščino. "Razočaran sem, ker Primorsko izgubljamo še danes, ko imamo svojo državo. Pa na kakšen način! Nimajo odgovornega občutja skrbeti za domovino. Toliko naših ljudi je izgubljenih za vedno..."