Dnevnik.si
- Zadnje objavljeno
Poglej fotogalerijo
Mlada Šugdenova častilka v Šugdenovem templju v tibetanski koloniji v Delhiju: "Vse življenje smo služili dalajlami in najhuje nas prizadenejo obtožbe, da smo kitajski vohuni." (Foto: Aleš Kocjan)
Bilo je prejšnji mesec, ko je bil dalajlama na pregledu v bombajski bolnišnici. Moj prijatelj, Tibetanec iz malega mesteca v indijski Himalaji, je kazal znake razburjenosti. Pa ne le zaradi skrbi ob zdravstvenem stanju njegove svetosti, ki v očeh slehernega tibetanskega begunca kot bitje z nadbožanskim statusom uživa nepopisno mero spoštovanja. Bolj zaradi nerazumljivega poziva, ki mu je bil vročen ob resnih grožnjah. Zapovedano mu je bilo, naj se zglasi v bližnjem tibetanskem samostanu, kjer bo pred zbranim občestvom pripadnikov tamkajšnje tibetanske skupnosti svečano prisegel in podpisal, da ne bo nikoli v življenju častil enega izmed mnogih božanstev tibetanskega budističnega panteona. Da ne bo častil božanstva, imenovanega Dordže Šugden. Prisega je obsegala še zaobljubo, da ne bo imel nikoli ničesar opraviti s komerkoli, ki ne bi hotel zavrniti tega idola. "Če ne prideš in ne obljubiš, nisi več eden izmed nas. Ni nam več mar zate niti za tvojo družino. Poslej se lahko obrneš na kitajske ali indijske oblasti," mu je bilo rečeno.
Težke besede so ga pretresle. Kot oče štirih otrok ni od skupnosti, ki ji pripada, v hudih časih begunskega životarjenja nikoli prejel trohice pomoči. Domišljija v njegovi glavi pa je slikala nemile posledice, ki bi se primerile, če morebiti ne bi ubogal. Še najhuje je bilo, da mu kot preprostemu človeku niti približno ni bilo jasno, kdo za vraga je Šugden in zakaj je zaradi njega potrebno toliko hrupa. "Gre za zdravje njegove svetosti," mu je bilo povedano. "Če ljubiš dalajlamo, če mu želiš dobro, boš podpisal!" Hotel je še kaj vprašati, toda pametneje se mu je zdelo, da se nemo ukloni zahtevi vplivnejših članov neusmiljeno hierarhizirane družbe tibetanskih beguncev. A grenak priokus je ostal.
Šugden, hudobni duh
Šugdenova zgodovina sega v čas petega dalajlame, ko je bil pretendent za njegov prestol. Umrl naj bi nasilne smrti, pod rokami dalajlamovih dvorjanov. Toda nebodigatreba je poslej kot hudobni duh nagajal spokojnemu žitju njegove svetosti. Naposled je sprejel ponujeno vlogo zaščitnika dominantne tradicije rumenih pokrival - šole geluk, ki ji pripada dalajlama. Nalogo je opravljal vestno, tudi v številnih, marsikdaj nasilnih bojih za prevlado med različnimi ločinami. Sedanji dalajlama je bil vsaj 40 let zgleden Šugdenov privrženec. Tridžang Rinpoče, eden izmed dveh glavnih dalajlamovih učiteljev, je bil nosilec Šugdenove tradicije. Dalajlama je pod njegovim mentorstvom izpolnil stroge zaobljube, ki prikličejo Šugdenovo zaščitništvo.
Po verovanju dela tradicije rumenih pokrival je Šugden ena izmed manifestacij Bude, modrosti, poimenovane Mandžušri. Je utelešenje njegove srdite oblike - Jamantake, kar je povsem običajna poteza katere izmed mnogoterih pojavnosti tibetanskih bogov in bodisatev. Je ena od resničnih oseb, ki so dosegle budovstvo, izstopile iz kroga rojstva in smrti, poslej pa na isti poti pomagajo drugim bitjem. Šugden je zaščitnik dharme - pravilne poti, ki vodi k razsvetljenju, kot jo uči šola rumenih pokrival. Zadolžen je za ohranitev čistosti njene tradicije. Velja za meditacijsko božanstvo. Prošnja za njegovo pomoč je izrečena z namenom krepitve posameznikove sposobnosti zavedanja in meditacije. Čaščenje Šugdena je bilo pred dalajlamovo prepovedjo del tibetanskega budističnega mainstreama.
Pred škodljivostjo njegovega čaščenja naj bi dalajlamo posvaril orakelj Nečung, ki velja za nekakšno tibetansko državno preroško institucijo. Dalajlamove razlage spornega boga kot krvoločnega demona in zlega duha, ki škodi njegovemu zdravju in nasploh tibetanski stvari, so leta 1996 prerasle v uradno prepoved. V parlamentu tibetanskih izgnancev v Dharamsali je bila sprejeta z enoglasno, "demokratično" večino. Brez ugovorov je obveljal absolutni prav nezmotljivega vodje. "Ne dvomimo o dalajlamovi odločitvi, naj bo ta kakršna koli. Verjamemo, da ni človeško bitje. Je več kot človek in hkrati bog," je za dokumentarec Hudič v notranjosti, ki ga je posnela Al Džezira, povedal član tibetanskega parlamenta v izgnanstvu Thubten Lungring. Vlada iz Dharamsale je z dekretom zapovedala vsem tibetanskim javnim uslužbencem, da se s pisno izjavo odpovedo Šugdenovemu čaščenju.
Vsebina obtožb na račun prepovedanega božanstva po mnenju strokovnjakov in praktikantov filozofije tibetanskega budizma vodi v številne nekonsistentnosti in paradokse. Kako naj bi, na primer, njegovo čaščenje prispevalo k degeneraciji tibetanskega budizma v čaščenje duhov, kot pravi dalajlama, ko pa tudi sam sprejema odločitve s pomočjo orakljev, slutenj in prerokb? Dalajlama je doslej zavrnil vse pobude za teološko razpravo s Šugdenovimi častilci. Mnogi oporečniki nasprotujejo prepovedi iz povsem načelnih razlogov, ne da bi se sploh spuščali v podrobnosti. Zatiranje verske različnosti je v nasprotju s filozofskimi načeli širše budistične tradicije, iz katere črpa tibetanski budizem. Po njej je Buda učil različne dharme, ki na različnih stopnjah ustrezajo različnim učencem. Da bi bile praktikantom na voljo v izvornih oblikah, je pomembno ohraniti čim čistejšo vez s tradicijo brez mešanja, na način avtentične predaje.
Spor o Šugdenu se zdi na prvi pogled v celoti spor teološke narave. Toda v njegovem ozadju so globoki politični razlogi, se strinjajo tako predstavniki tibetanske duhovščine kot z religijo neobremenjeni opazovalci. Najostrejši kritiki opozarjajo, da čas prepovedi Šugdenovega čaščenja sovpada z dalajlamovo izdajo cilja samostojnega Tibeta. Služila naj bi preusmeritvi pozornosti od iskanja pravega krivca za politični neuspeh in odsotnost kakršnega koli napredka pri rešitvi tibetanskega vprašanja. Poznavalci pravijo, da je v ozadju spor med vplivnimi tibetanskimi družinami, ki se vleče že stoletja. Po mnenju večine kritikov pa naj bi bila prepoved Šugdenovega čaščenja dalajlamovo orodje za oslabitev nasprotnikov znotraj lastne verske tradicije. Že desetletja si namreč prizadeva poenotiti in podrediti štiri glavne šole tibetanskega budizma, ki so od svojega nastanka živele in se razvijale samostojno. Potem ko bi se zavihtel na čelo nove, uniformne tradicije, bi nesporno postal verski in politični voditelj vseh Tibetancev.
Dalajlamovo nelegitimno vmešavanje v boj za vpliv in primat na čelu tibetanske teokracije razkriva tudi spor o dveh kandidatih za novo utelešenje karmape, verskega voditelja črnih pokrival - ločine kagyu. Dalajlama je poglobil razkol, ko se je opredelil za enega izmed kandidatov. Nestrinjanja so vodila celo v nasilne spopade in sodni proces za materialno dediščino starega karmape. Prejšnji vodja črnih pokrival je nasprotoval dalajlamovim težnjam po prevladi in se boril za ohranitev različnosti ter samostojnost tradicije v izgnanstvu. Vlada iz Dharamsale je pravdo izgubila. Karmapov samostan v indijski zvezni državi Sikim, ki ga je nasilno zavzela, je bila primorana vrniti njegovim zakonitim naslednikom.
Nič ne napaja fanatične privrženosti dalajlami bolj divje kot skrb za njegovo zdravje. Dalajlamovi zeloti so po uradni Šugdenovi prepovedi začeli uprizarjati vandalske čistke po hišah in samostanih. Izginjati je začel del izročila, nemalokrat z uničevanjem dragocenih religioznih umetnin. Del Tibetancev se je uprl dalajlamovi "kulturni revoluciji", ki se je v minulem desetletju stopnjevala v izobčenje tisočev Tibetancev. Eden letos odmevnejših dogodkov je bila segregacija menihov in prebivalcev v tibetanskih naselbinah na jugu Indije, ki je sledila dalajlamovemu obisku in govoru, v katerem je ljudstvo pozval, naj se odreče Šugdenovemu čaščenju. Med menihi so izvedli referendum za izključitev tistih, ki se niso bili pripravljeni odreči svojemu donedavnemu zaščitniku. V veliki dvorani enega izmed glavnih samostanov Ganden so zgradili predelno steno, ki je osamila 400 nepokornih menihov, dokler niso bili dokončno izobčeni. V družbi tibetanskih beguncev se je začela izvajati politika apartheida. Tudi med tibetanskim ljudstvom organizirajo javne prisege. Izdali so posebne legitimacije, ki vključujejo prisego o odpovedi Šugdenu. Dogajajo se primeri, ko vlada v izgnanstvu noče sprejeti beguncev, ki ob prihodu ne podpišejo, da se odrekajo Šugdenu. Lastniki trgovin so v skladu z navodili prisege opremili vhode z napisom, ki prepoveduje vstop Šugdenovim častilcem. Enako se dogaja v tibetanskih javnih ustanovah. Tibetanski begunci za sleherno indijsko administrativno zadevo potrebujejo priporočila svoje vlade. Pri ustanovitvi podjetja, izdaji dokumentov, za pridobitev vizumov... Diskriminacija naj bi se dogajala celo v tibetanskih šolah in bolnišnicah.
Izgubljena vera v brezmadežnost
"Za nas so ustvarili posebna pravila. Nihče ne sme govoriti z nami. Nikomur ni dovoljeno imeti kakršnega koli stika z nami," je povedala 32-letna Tenzin, ki živi v tibetanski koloniji Madžnu ka Tila v Delhiju. Čeprav njen oče dela v tibetanski vladi v izgnanstvu, se je iz ljubezni na skrivaj poročila v družino Šugdenovih častilcev. "Če bi vedel, bi me sesekljal na koščke," je v strahu priznala. "Najprej sem stvari le opazovala, a čez čas mi je postalo jasno, kdo je žrtev in kdo izvaja diskriminacijo ter nasilje," je povedala. Na sedežu delhijske Shugden Society v eni izmed običajnih, ob ozke uličice stisnjenih hiš, neprepoznavne, odkar je bila ob kamenjanju tibetanske drhali uničena tabla z imenom skupnosti, hranijo letake z imeni in fotografijami tamkajšnjih Šugdenovih častilcev. Razobešeni po tibetanskem naselju so pozivali k izobčenju posameznikov in grozili s smrtjo njihovim voditeljem. Tenzin je izgubila vero v brezmadežnost, ki jo prikazuje javni obraz tibetanskega voditelja. "Če bi bil dalajlama Buda, če bi res bil višji od Boga, ljudem ne bi povzročal toliko težav," je povedala brez dlake na jeziku. "Dalajlamova prepoved razdvaja učitelje in učence, brate in sestre, može in žene, starše in otroke," je tožila.
Shugden Society iz Delhija, ki jo je po prepovedi božanstva z namenom ohranitve izročila in zaščite vernikov ustanovila skupina posameznikov, je zdaj na indijsko sodišče vložila tožbo proti dalajlami in tibetanski vladi v izgnanstvu. Obtožuje ju kršenja osnovnih človekovih pravic in kratenja verske svobode. Indija je sekularna država, kjer je po ustavi dovoljeno čaščenje neštetih božanstev. Na prošnjo dalajlamove obrambe je bila obravnava že dvakrat preložena.
Vlada iz Dharamsale zanika vpletenost svojih uradnikov v organiziranje priseg in preganjanje Šugdenovih privržencev. Številna pričevanja jo postavljajo na laž. Dalajlama se spreneveda, ko izjavlja, da božanstva nikoli ni prepovedal, pač pa je ljudem dal izbiro, da se odločijo sami. Številni dokazi, tudi videoposnetki njegovih govorov in izjav, dokazujejo nasprotno. Kritiki dalajlamo obtožujejo, da izkorišča religiozna vprašanja za oblikovanje politične ideologije, ki ustvarja grobo obliko družbenega pritiska. Iz tibetanskega nacionalnega gibanja izključuje slehernega, ki z njim ne deli religioznega prepričanja. Bogato tradicijo tibetanskega budizma hoče zreducirati na politično kliko za "svobodni Tibet", pravijo kritiki. Svetovna javnost skoraj brez izjem slepo podpira "gospodarja sočutja" in ni pripravljena slišati, da versko preganja lastno ljudstvo. Toda občudovanje, ki si ga je pridobil v desetletjih sistematične medijske kampanje in celo s pomočjo Hollywooda, zdravi pameti ne bi smelo preprečiti dvomov o njegovi popolnosti ali ga celo narediti nedotakljivega, se strinjajo neodvisni analitiki.
Romantične predstave
Na Zahodu še naprej vztraja romantizirana predstava o Tibetu in Tibetancih, ki ne sprašuje o učinkovitosti prehoda tibetanske družbe v izgnanstvu iz absolutistične fevdalne prakse starega Tibeta v moderno demokracijo, ki jo je v duhu časa zapovedal dalajlama.
Za ilustracijo naj služi anekdota, ki mi jo je povedal sin tibetanskega prijatelja iz malega mesteca v indijski Himalaji. V šoli za tibetanske begunce (šolnino mu je plačeval njegov pokrovitelj, turist z Zahoda) je vlada iz Dharamsale organizirala avdienco z dalajlamovim pretendentom za položaj karmape. Dijaki so smeli na koncu predavanja postavljati vprašanja. Ena izmed učenk je visokega gosta pomotoma, bržčas zaradi treme, naslovila brez vljudnostne oblike, ki po zapovedih tibetanskega jezika predstavlja normo. Sledila je prava inkvizicija. Dom njene družine so obiskali agenti vlade iz Dharamsale in zaslišali vsakega družinskega člana posebej. Do konca šolanja je bila stigmatizirana, češ da prihaja iz družine kitajskih vohunov. Lahko si predstavljamo, kako močna avra nedotakljivosti obdaja šele dalajlamo in kaj torej pomeni biti Šugdenov privrženec. Ko sem med Tibetanci nekajkrat povprašal po Šugdenu, sem naletel na v grozi zamrznjene obraze. Prijatelj mi je pojasnil, da je že izgovarjanje Šugdenovega imena tabu. Za nadomestek se uporablja slabšalni naziv "slabi bog".
Častilci "slabega boga" tako kot vsak, ki bi na kakršen koli način oporekal dalajlami, rutinsko podležejo obtožbam, da so kitajski propagandisti in vohuni. Samdhong Rinpoče, predsednik tibetanske vlade v izgnanstvu, jim je v dokumentarnem filmu francoske televizije Dalajlamovi demoni dodal še oznako teroristi. V maniri obtožbe celotne skupnosti, češ da naj bi Šugdenovi privrženci ritualno umorili visokega lamo, ki je javno pridigal proti njihovemu božanstvu. Robert Thurman, ideolog romantiziranega Tibeta z univerze Columbia in dalajlamov osebni prijatelj, je Šugdenove privržence poimenoval celo "tibetanski talibani".
Ironija je, da naj bi varen pobeg s Tibeta dalajlami zagotovil prav Šugdenov orakelj, čeprav je dalajlama v svojih spominih to vlogo pripisal oboževanemu Nečungu. Prejemnik podrobnega načrta varne poti pobega, menih Lobsang Yeshe, ki se je po navodilih varuhov mladega dalajlame odpravil k Šugdenovemu oraklju, je pred leti spregovoril za oddajo 10 vor 10 švicarske nacionalne televizije. Na retorično vprašanje voditelja oddaje, da dalajlama zanika pomoč Šugdenovega oraklja pri organizaciji pobega, je rahločutno dejal: "To je popolnoma v nasprotju z resnico. Nepredstavljivo!"
Soepa Thomey je bil eden izmed menihov, ki so neposredno sledili dalajlami po njegovem umiku v Indijo. Bil je v skupini, ki se je na pot čez visoke himalajske prelaze odpravila takoj, ko je bil mladi up tibetanske teokracije pospremljen na varno. Z indijske meje se je vrnilo enaintrideset nosačev, ki so na hrbtih nosili njegovo svetost in goro njegove osebne prtljage, da so pokazali pot pešakom, ki so čakali v zaledju. "Vse življenje smo služili dalajlami in najhuje nas prizadenejo obtožbe, da smo kitajski vohuni," je potožil Soepa Thomey. "Žal mi je, da nisem prej umrl," se je pokesal stari menih. "Tako ne bi bil priča pogubnemu razkolu med tibetanskim ljudstvom," je zagrenjen zaključil.
Fotogalerija
Tibetanski talibani, teroristi, vohuni
Komentarji