Kot nam je povedal dr. Križan, so se eksperimentu Belle v japonskem inštitutu KEK, kjer raziskuje Makoto Kobajaši, pridružili pred dvajsetimi leti. "Tedaj je postalo jasno, da bo mogoče genialno idejo Kobajašija in Maskave eksperimentalno preveriti in da bosta v primeru potrditve zelo verjetno nagrajena z Nobelovo nagrado. Ta cilj si je tedaj zastavilo kakšnih 6 ali 7 velikih mednarodnih raziskovalnih skupin po vsem svetu, ki so delale tam, kjer imajo pospeševalnike. Slovenci smo bili tedaj vključeni v skupino v Hamburgu. Ker pa je šlo tam nekaj narobe, smo se odločili, da se poskusimo pridružiti Japoncem. Skupaj s Korejci, Poljaki, Američani in mnogimi drugimi so nas po večletnih prizadevanjih sprejeli v skupino Belle v Tsukubi," pripoveduje prof. Križan.

Priključitev takšnemu projektu ni mačji kašelj. "Najprej traja nekaj let let, da se zbere dovolj sodelavcev, ki povedo, kaj in kako bodo merili oziroma kaj bo težišče raziskave, in da vodstvo projekta to odobri. Nato traja še nekaj let, da se postavi aparatura. Na Japonskem je bila to kocka, velika 6 krat 6 krat 6 metrov. Nato se izvede poskus." Kot pravi dr. Križan, so tovrstni projekti vedno mednarodni, "kajti ni bolj mednarodne znanosti, kot je fizika osnovnih delcev". Na poti do odmevnih rezultatov pa šteje znanje vsakega, ki pristopi k projektu, zato "pri sprejemanju sodelavcev zagotovo ni nobene sociale". Letošnja Nobelova nagrada je zato, kot poudarja naš sogovornik, najprej veliko priznanje fiziki osnovnih delcev in priznanje raziskovalnima skupinama Belle in BaBar, čisto na koncu, a vendarle, pa tudi priznanje za skupino, ki jo vodi.

Kobajaši in Maskava sta si pot do Nobelove nagrade odprla leta 1973. Tedaj sta na podlagi eksperimentalnih dokazov o kršitvi simetrij v svetu osnovnih delcev napovedala, da je edina smiselna razlaga merskih rezultatov obstoj šestih vrst osnovnih delcev, imenovanih kvarki. V tem času pa so poznali zgolj tri vrste kvarkov, pojasnjuje dr. Križan, zato je bila to zelo drzna hipoteza. Bila pa je tudi zelo daljnosežna, saj je ponudila razlago za do takrat nerazumljen pojav razlike med delci in njihovimi antidelci. Slednji so identični delcem, le da imajo nekatere lastnosti nasprotne.

Asimetrija v očem nevidnem svetu osnovnih delcev pa je tesno povezana s celotnim vesoljem, v katerem živimo. Že ruski fizik Andrej Saharov je razvil teorijo o tem, kako se je vesolje razvilo do današnje stopnje, ko je sestavljeno skoraj izključno iz snovi in ne antisnovi. Ključni pogoj naj bi bila majhna razlika med pogostostjo razpadov delcev in antidelcev. Kobajaši in Maskava sta napovedala, da je ta razlika mogoča, a le če obstaja šest vrst različnih kvarkov. V enajstih letih po objavi njune teorije so fiziki odkrili težje delce, ki so vsebovali vse tri manjkajoče kvarke. Na kronski dokaz o kršitvi simetrije med temi delci in njihovimi antidelci pa je bilo treba počakati še nekaj let. Leta 2002 sta skupini Belle in BaBar, ki sta opravljali meritve na pospeševalnikih v Tsukubi in Stanfordu, odkrili kršitev omenjene simetrije. Izmerili sta majhno razliko med razpadi delcev in antidelcev, sestavljenih iz enega od treh kvarkov, ki sta ju napovedala japonska teoretika. Zahtevne meritve so z veliko natančnostjo potrdile njune napovedi.

Poleg dr. Križana so pri eksperimentu Belle sodelovali še Urban Bitenc, Marko Bračko, Rok Dolenec, Saša Fratina, Boštjan Golob, Samo Korpar, Samo Kupper, Rok Pestotnik, Peter Smerkol, Marko Starič, Anže Zupanc in Tomi Živko.