Hibrid zvoka in slike

Vizualna umetnica Maja Smrekar je s projektom BrainTV / rcv: 10.95 - 11.7 GHz, snd: 5.8 Ghz v navezavi z zvočnim umetnikom Lukom Prinčičem razstavila kompleksno postavitev, ki je prevajala elektromagnetno valovanje iz vesolja in možgansko valovanje obiskovalčevih možganov v sliko in zvok. 

Program se je pojavil v širši uporabi pred dobrim desetletjem in odločilno vplival na razvoj elektronske glasbe, v vizualni umetnosti pa omogočil neposredno interakcijo z zvokom in sliko. Manipulacija digitalnih zvočnih in vizualnih signalov v realnem času je pogojevala pojav nove hibridne oblike umetniških žanrov z zvočnimi inštalacijami in video internetno umetnostjo v realnem času. Uporaba tega programskega orodja je nadgradila sinestetično umetnost in omogočala doživljanje predstav vizualnega čutnega področja z zaznavami slušnega čutnega področja in obratno.

Izraz intermedijska umetnost, ki se aplicira na množico žanrov v vizualni in glasbeni umetnosti, vključuje uporabo različnih medijev v enem umetniškem delu. Poimenovanje se je pojavilo hkrati s pojavom video umetnosti in razvojem analogne elektronske glasbe. Čeprav je izraz danes še vedno pogosto v rabi, se je v zadnjem času pojavila opredelitev posameznih intermedijskih del kot umetnost, pri kateri prevladujejo hibridni žanri. Torej ne gre več toliko za prepletanje posameznih medijev, saj je v določenem segmentu vizualne umetnosti to skoraj samoumevno, ampak je za vsebino nekega dela bolj bistveno prepletanje posameznih žanrov vizualne umetnosti. Govorimo torej ne le o transdisciplinarnih projektih medijske umetnosti, ampak o stapljanju različnih žanrov v nove umetniške forme.

Hibrid, ki obseda kreativnost številnih umetnikov, je tako imenovan žanr vizualne glasbe, ki se razlikuje od zvočne umetnosti ali zvočnih inštalacij predvsem po njeni trenutnosti in reakciji na okolje, vendar tudi ni zgolj interaktiven, saj vsebuje nekatere vnaprej dane parametre oziroma zvočno vizualne kompozicije. Pogosto uporablja neposredne atmosferske zvoke ali vizualne vplive, ki so neredko povezani z interakcijo obiskovalca, reagirajo na gibanje, utrip, sonaren zvok in podobno. Vizualni zvok je pogosto vključen tudi v internetni sistem na svetovnem svetu, kjer poteka interakcija z obiskovalci na spletu in in ne v realnem prostoru.

Predzgodovino vizualne glasbe lahko iščemo že pred razvojem time-based in video umetnosti, v neposrednih svetlobnih performansih, v iskanjih skladateljev elektronske glasbe, pri kateri je bila že sama arhitektura notnega črtovja neke vrste vizualni stranski produkt zvočnega zapisa. Ena izmed predzgodovin vizualne glasbe je tudi barvna glasba, za razliko od katere je današnja vizualna glasba mnogo bolj usmerjena v tehnologijo in njeno aplikacijo in ne toliko v slikarstvo in kompozicijo barv. Seveda usmerjenost v tehnologijo prinaša tudi neizbežen problem izjemne nestabilnosti tovrstnih konstruktov, poleg tega se mnogi avtorji z napravami za pretvorbo zvoka ukvarjajo le polprofesionalno iz potrebe po širitvi video prostora in neposrednem mešanju interaktivne, vizualne, zvočne inštalacije. Kritičnem odnosu do tehnologije je posvečen tudi Bienalni festival HAIP (Hack Act Interact Progress), ki ga letos že tretjič prireja Kiberpipa in ki prav tako vključuje posamezne projekte vizualne glasbe.

Žanr vizualne glasbe pogosto preveč okrnjeno razumemo kot VJ (video jockey) performans, ki je nekakšen glasbeni dizajn DJ nastopov. VJ nastop z mešanjem video vzorcev v realnem času lahko mirno pripišemo video umetnosti, saj programsko ni neposredno povezana z glasbo, ampak je glasba le navdih, na podlagi katerega deluje VJ. Nekoliko jasneje lahko definiramo kot vizualno glasbo nekatere mobilne interaktivne zvočne video inštalacije, ki jih v zadnjih nekaj letih pogosto predstavljajo v programu galerije Kapelica. Prva avtorja, ki sta v domačem prostoru napovedala inkorporacijo zvoka v vizualno umetnost, sta bila Borut Savski in Brane Zorman, pred nekaj dnevi pa je bil v Kapelici predstavljen projekt vizualne umetnice Maje Smrekar BrainTV/rcv: 10.95 - 11.7 GHz, snd: 5.8 Ghz, ki je v navezavi z zvočnim umetnikom Luko Prinčičem razstavila kompleksno postavitev, ki je prevajala elektromagnetno valovanje iz vesolja in hkrati valovanje obiskovalčevih možganov v sliko in zvok.

Seveda obstaja tudi dvom v potrebo po partikularnih definicijah določenih žanrov, ker je črta med tem, da neki projekt opredelimo za vizualno glasbo, ali da je ustreznejši kak drug že obstoječ žanr, zelo tanka. Primer je video performans z naslovom A Performance for a Poem v izvedbi dueta son:DA in Erinca Seymena, ki lahko ustreza opredelitvi vizualne glasbe, ker vsebuje neposredno manipulacijo video slike na podlagi zvoka.