Ti prostori so bolj učinkoviti za uresničevanje tistih motivov, ki jih v siceršnjem življenju težje uresničimo, v Second lifu je namreč socialni prag precej nižji. Zelo primerni so tudi za preizkušanje družbenih odzivov, kar je zanimivo tudi za tiste, ki imajo v vsakdanjem življenju zadržke pri vstopanju v odnos.

Kdo je tipičen uporabnik Second lifa?

Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti, tudi zato, ker ni zelo zanesljivih statistik. Statistike Second lifa pravijo, da njihov tipičen uporabnik ni bistveno drugačen od tipičnega uporabnika interneta, morda gre tu za malce bolj moško in malce mlajšo populacijo. Mislim, da prevladuje skupina od 18 do 24 let, sledi od 24 do 35, so pa tudi starejši. To ni oseba s specifičnimi osebnostnimi karakteristikami, to so navadni ljudje.

V povprečju uporabnik Second lifa preživi tu tri ure na mesec. Majhen odstotek vsak dan po nekaj ur, večina pa se registrira, povoha, kaj se dogaja, potem pa ne pride več. Second life kritizirajo, češ da z dobro PR službo ustvarja pomp okoli sebe, v resnici pa počasi zamira in se preusmerja v druge spletne prostore; tako se umetno vzdržuje.

Virtualni svetovi so videti kot vesolje neomejenih možnosti, vendar je njihova dejanska uporaba zelo ozka in predvidljiva. Zakaj?

Res ni pretirane ustvarjalnosti, prevladuje sledenje main streamu. Že v nastanek interneta so bili položeni zelo veliki upi v osvobajanje družbenih spon, ampak pokazalo se je, da so vanj prenesene družbene norme, ki veljajo v siceršnjem življenju. Virtualni svetovi ne prinašajo sledenja lastnim iskrenim željam, ampak so zgolj odsev družbe.

Ali ne prevladuje zadovoljevanje najbolj primarnih potreb?

Ja, najpogostejša raba je povezana s seksualnostjo in pornografijo. To odseva družbeno dvoličnost: seksualnost je v pop kulturi zelo izpostavljena, drugače pa ima družba do seksualnosti represiven odnos.

Glede na to, da se virtualni in siceršnji svet vse bolj prepletata, kje je ločnica med enim in drugim? Kje je realnost, v kateri živimo?

Ločnica med realnim in virtualnim morda sploh ni več ustrezna. Raziskovalci interneta so zelo kritični do nje. Posredovani svet, kot mu pravim, je prav tako realen kot vsakdanje življenje, saj imajo naše dejavnosti v Second lifu realne posledice za nas in za druge. Če me kdo v Second lifu sprašuje, zakaj imam veliko glavo, to vpliva name, na spraševanje o moji identitete. Za nove generacije postajajo ti servisi tako normalni, kot je zame nošenje očal. So del vsakdanjih rutin in vsakdanjega sporazumevanja.

Ampak ta orodja sporazumevanja se razlikujejo od siceršnjih družbenih interakcij: odziv je drugačen, prehajanje skozi odnose in identitete je nezavezujoče...

Res je. To vodi v zmanjševanje družbene odgovornosti, v moralno in etično izpraznjenje teh družbenih prostorov. Interakcija je podobna, ampak vseeno različna. V primeru, da ne delujemo odgovorno ali etično, so sankcije odstopajočega delovanja zelo oddaljene, ne čutimo jih na sebi v tolikšni meri kot v medosebnih situacijah. To omogoča zelo preračunljivo delovanje. Ko nekoga ne potrebuješ več, ga zavržeš. To se vidi tudi v socialnih mrežah. Prijateljstvo, ki je tradicionalno pojmovano kot krepka vez zaupanja in odgovornosti, postane v Facebooku ali Second lifu stvar klika na miško, s katerim vstopaš in izstopaš iz prijateljstva.

To je pomembno pri otrocih, ki se jim šele oblikuje vrednotni sistem.

Seveda, na tak način se socializirajo. Mi smo živeli v drugem svetu in znamo vzpostaviti distanco, tisti, ki odrašča s tem, pa bo osvojil pojem prijateljstva skozi te servise.

Če se otrok ne nauči, da sproži njegovo virtualno dejanje dejanski učinek, kako naj potem razvija etiko?

To je zelo pomembno. Potrebno se je zavedati posledic lastnih delovanj. V vsakdanjem življenju opozarjanje na kršenje etičnih meril rezultira v sramu in opravičevanju, v posredovanem svetu pa tega ni in to je problem. Je pa zanimivo: v Second lifu sem si naredil hecen avatar, z rožnato kožo in nesorazmerno veliko glavo - in zelo hitro sem bil deležen kritike. Na ravni zunanje podobe se zahteva refleksija, ne pa na ravni delovanja. Ni pomembno, ali si nekoga ogoljufal, zaklal, se mu zlagal, o tem se ne debatira, če pa imaš preveliko glavo, je to problem, ki ga moramo rešiti.

V medosebnih odnosih je človek vedno soočen s čim, kar mu ne odgovarja, takrat se kleše, razmišlja o vrednotah, raznolikosti njenih izrazov in se harmonizira s svetom. Če pa ob prvi nevšečnosti zamenja avatarja ali odklika prijatelja, težko pride do samorefleksije. Kakšne so posledice?

To lahko predstavlja problem z vidika družbene integracije in ohranjanja norm delovanja, ki omogočajo, da sploh lahko skupaj živimo. V tej preračunljivosti ni pripravljenosti na konsenz. Dejstvo je, da se kaže trend, sploh pri mlajših generacijah, da živijo na tak način. Posebno skozi privzemanje podjetniške logike maksimiziranja dobičkov in minimaliziranja stroškov. Brez samorefleksije postanemo neke vrste narcisi, kot pravi Sennet, v smislu, da na vse na svetu gledamo skozi sebe. V luči morale in etike je ta logika problematična.

Ali obstajajo družbeni odgovori na to? Ne mislim na moralistične, ampak na reflektirane.

(premislek) V bistvu je tudi v vsakdanjem življenju vse manj reflektiranega delovanja. Ni veliko ljudi, ki bi opozarjali na to.

Kakšno družbenost prihodnosti obeta razvoj spleta, glede na to, kar se sedaj dogaja?

Dolgoročno stopnjevanje preračunljivih medosebnih odnosov in utilitarne organizacije, obenem pa znotraj odprte demokratičnosti tudi veliko ideološko homogenih otokov, saj je internet v resnici zelo fragmentiran. Ljudje se zapirajo v prostore, kjer se jim ni treba ukvarjati s kognitivno disonanco, najdejo si jazbine, kjer se počutijo udobno.

Po drugi strani pa je bilo na ravni vmesnika zelo malo narejenega. Še vedno imamo tipkovnico in miško, kar je 40 let stara tehnologija. Pričakujem, da bo prišlo do tesnejšega zlitja utelešenja posameznika s tem svetom in tudi povratne informacije s strani tega sistema. Nastavki za to že obstajajo, ampak za zdaj jih ni zagrabila še nobena korporacija.