V primerjavi z drugimi velikimi še živečimi okinavskimi mojstri, katerih veličina se je razširila po vsem svetu, je namreč Shinzato dolga desetletja, večinoma po šest ur na dan, karate vadil in razvijal odmaknjeno od oči javnosti. "Zahodni" svet ga je prvič spoznal ne tako davno, ko so se njegovi posnetki, na podlagi reportaže okinavske televizije, pojavili na spletni strani Youtube. Umirjen in skromen možakar je še danes, ko se bliža sedemdesetim letom, vitalen in gibčen, kot da bi bil star 25 let.

Gospod Shinzato, kaj vas je pripeljalo v Slovenijo?

Že pred leti sem v Ljubljani zelo užival v vadbi karateja z Borutom Mauhlerjem in njegovimi učenci karateja. V Slovenijo sem ponovno prišel na njihovo povabilo, pri čemer me tokrat spremlja tudi več mojih učencev karateja z Okinave. Namen našega obiska je udeležba na večdnevnem karate seminarju tako imenovanega shorin-ryu stila karateja (najpomembnejšega okinavskega stila karateja, ki so ga razvili leta 1800 in velja za prednika modernega japonskega karateja, op. p.), ki so se ga udeležili tudi številni drugi karateisti iz ZDA, Francije, Izraela in Slovenije.

Pred kratkim je na Japonskem izšla enciklopedija okinavskega karateja, pri kateri ste sodelovali kot soavtor. Nam lahko poveste kaj več o tem delu, ki je prvo tako obsežno delo o zgodovini okinavskega karateja na svetu?

Pogosto so mi svetovali, naj napišem knjigo o filozofiji in vadbenih metodah karateja. Pred leti sem začutil, da je prišel čas, da v knjigi strnem svoje vtise in izkušnje, ki sem jih pridobil na podlagi dolgoletne vadbe karateja. Z zbiranjem podatkov za Enciklopedijo okinavskega karateja in kobuda (borilne veščine, pri kateri se uporablja različne vrste orožja, kot so palica, sai, nunchaku, op. p.) smo začeli leta 2003, prejšnji mesec pa je enciklopedija izšla pri založniku Kashiwashobo v Tokiu. Enciklopedija zajema zgodovino okinavskega tradicionalnega karateja, življenjepise sodobnih mojstrov karateja, komentarje o obstoječem pisnem gradivu starega karateja in kronologijo karateja.

Podobno kot so bile uničene številne zgodovinske knjige in dokumenti, je bilo med drugo svetovno vojno na Okinavi uničenih tudi veliko pisnih dokumentov o karateju. Ste imeli zato pri oblikovanju enciklopedije težave?

Zaradi pomanjkljivosti zgodovinskih dokumentov smo pri nastajanju knjige naleteli na težave, kako natančno ugotoviti, od kod pravzaprav izvira okinavski karate. Po eni teoriji izvira neposredno z Okinave, kasneje pa se je razvijal pod vplivom kitajskih borilnih veščin. Na podlagi druge teorije je bil pred stoletji prenesen na Okinavo iz Kitajske in se je počasi prilagodil okinavskemu načinu življenja. Obe teoriji sta razumni, vendar je zame slednja bolj sprejemljiva.

Veliko časa nam je vzelo, da smo preverili rojstva in smrti legendarnih starodavnih mojstrov. Datumi, ki so objavljeni v številnih knjigah o karateju, se namreč med seboj razlikujejo. Kanga Sakugawa (1786-1867) na primer, ena od ključnih osebnosti v zgodovini karateja, je bil mojster kitajskih borilnih veščin. O njegovem življenju in o njegovem odnosu z učenci so se po svetu razširile napačne hipoteze. Po splošno sprejetem mnenju je umrl, ko je bil star 58 let, na Kitajskem. Vendar je potem - ko naj bi že umrl - služil kot kraljevi služabnik na otoku Jaejama, ki je del okinavskega otočja.

Knjige o zgodovini karateja pa tudi drugih borilnih veščinah pogosto vsebujejo zgodbe in mite o neverjetnih dosežkih in sposobnostih legendarnih mojstrov. Koliko resnice je v teh mitih?

Pogosto so legendarni heroji opisani v neverjetnih mitih in anekdotah. Podobno velja tudi za mojstre karateja. Chojun Miyagi, ustanovitelj goju-ryu karateja (po svetu dokaj razširjen stil, op. p.), je bil znan kot močan in vzdržljiv karateist. Po ustnem izročilu je bil sposoben v roki zmleti meso (to ni mogoče, op. p.). Njegov vzdevek je bil "šišitui" (drobilec mesa). Nadnaravne sposobnosti, ki so mu jih pripisovali, je zanikal v pogovoru za okinavski časnik leta 1936. To na neki način dokazuje, da so si večino anekdot in legend o karate mojstrih izmislili ljudje, ki so določene posameznike poveličevali v "supermane".

Okinava velja za zibelko karateja. Po drugi strani pa so okinavska kultura in ljudje zelo miroljubni. Kako to, da sta se v takšnem okolju sploh razvila karate in kobudo? Kako se je karate razvijal skozi zgodovino?

Okinavski karate se je razvil kot oblika samoobrambe in ne kot napadalna borilna veščina. Po drugi strani so se japonske borilne veščine, kot je na primer kenjutsu (bojevanje z mečem) ali kobujutsu (druga orožja), razvile za napadalno borbo, kot metoda borbe za premagovanje nasprotnika in zaščita ali pomoč vojski. To pomeni, da so to napadalne borilne veščine v pravem pomenu besede.

Za razliko od samurajev na Japonskem je bilo kraljevim uslužbencem v času okinavskega kraljestva Ryukyu (staro ime za Okinavo, op. p.) v 15. stoletju prepovedano nositi orožje. Kraljevstvo Ryukyu se ni nikoli borilo z nobenim sovražnikom, dokler ni v zgodnjem 17. stoletju Satsuma vdrl na Okinavo in jo zasedel. Prepoved nošenja orožja se je tudi po zasedbi Satsume ohranila in je trajala do konca okinavskega kraljestva leta 1879. Po splošnem prepričanju so ti zgodovinski dogodki največ prispevali, da se je na Okinavi razvil karate.

Možno je tudi, da so se v preteklosti ukvarjali z vadbo karateja zato, da bi razvili nepremagljiv duh pred zatiranji Satsume, še vedno pa ne zaradi tega, da bi se uprli njegovi tiraniji. Da so kraljevi služabniki lahko služili svojemu gospodarju, so namreč potrebovali izurjeno telo in duha. Karate se tradicionalno razumeva kot obliko samoobrambe in ne kot napadalno veščino. To je glavna razlika med okinavskimi borilnimi veščinami in tistimi, ki so se razvile na Japonskem.

Z vadbo karateja se ukvarjate že dobrih 50 let. Kaj vas je v mladih letih navdušilo za karate?

Po drugi svetovni vojni in do leta 1972 je bila Okinava pod ameriško oblastjo. Vlada je zagotavljala štipendijski fond za mlade Okinavce kot politiko sprave. Večina mladih moških, med katerimi sem bil tudi sam, je želela pridobiti štipendijo in oditi na študij v ZDA, ki so bile za nas sanjska dežela. Ko sem se leta 1957 vpisal na univerzo Ryukyu, sem se začel ukvarjati s karatejem. Po končanem študij sem odšel na podiplomski študij v ZDA, kjer sem nadaljeval trening karateja.

Katera je optimalna starost za začetek vadbe karateja?

Odvisno od ciljev vsakega posameznika. Če nekdo načrtuje trenirati karate kot šport in osvajati lovorike, se mora z njim začeti ukvarjati čim hitreje. Za drugega, ki se namerava z njim ukvarjati kot obliko samoobrambe do konca življenja, pa za začetek vadbe ne obstaja starostna meja. Dokler bo vadil karate, bo njegovo znanje dovolj, da se bo lahko učinkovito branil.

Do katerih spoznanj ste prišli v dolgoletni vadbi karateja in kateri učitelji so najbolj vplivali na vas?

Podobno kot druge borilne veščine nam tudi karate skozi kontinuirano vadbo omogoča fizičen in psihičen razvoj. Kolikor več ga vadimo, toliko bolj lahko izboljšamo naše sposobnosti. Verjamem, da trening karateja omogoča razviti izjemne sposobnosti, ki jih lahko v specifični situaciji uporabimo za obrambo, četudi naše telo ostari. S tem spoznanjem sem se "ujel" v trening karateja do konca svojega življenja!

Mojster, ki je name najbolj vplival, je bil pokojni Chokei Kishaba (1931-2000). V spomin na njegove edinstvene metode vadbe smo stil karateja, s katerim se ukvarjamo, poimenovali po njegovem priimku Kishaba Juku (Kishabejeva šola, op. p.).

Je karate danes na Okinavi popularen tako, kot je bil v preteklosti? Koliko "učilnic" (po japonsko dojo) za trening karateja obstaja danes na Japonskem?

Presenetljivo veliko, obstaja namreč preko 300 klubov oziroma učilnic. Dejstvo je, da je karate danes na Okinavi precej bolj popularen, kot je bil v preteklosti. Ljudje ga trenirajo iz zdravstvenih razlogov, kot preživljanje prostega časa, za tekmovanja in kot obliko samoobrambe.

Ali obstaja povezava med okinavskimi stili karateja in kitajskimi stili borilnih veščin?

Zelo enostavno je ugotoviti, da zametki karateja izvirajo iz Kitajske. Imena vseh vrst kat (oblika vadbe proti namišljenemu nasprotniku, op. p.) namreč zvenijo kitajsko, pa čeprav se ne izgovarjajo tako kot v kitajščini. Niti najmanj pa ne zvenijo podobno okinavščini in japonščini. Kljub temu je povezavo med okinavskim karatejem, vsaj kar zadeva shorin-ryu stile, in kitajskimi borilnimi veščinami težko identificirati. Karate se je skozi stoletja, iz generacijo v generacijo, spreminjal, dokler ni postal v primerjavi s kitajskimi stili borilnih veščin na pogled popolnoma drugačen.

Se današnji način vadbe karateja na Okinavi razlikuje od načina vadbe pred drugo svetovno vojno? In če, zakaj je do teh sprememb prišlo?

Pred drugo svetovno vojno so karate trenirali tradicionalno kot obliko samoobrambe, medtem ko se moderni karate trenira kot tekmovalni šport. Sprva se je karate treniral zato, da bi se pridobile vitalne sposobnosti, da se tako rekoč "knockoutira" nasprotnika z enim smrtnim udarcem, ki je usmerjen v nasprotnikove najobčutljivejše telesne točke. Takšni udarci so v modernem karateju prepovedani, saj zaradi varnosti obstajajo stroga pravila. Karateisti, ki se ukvarjajo s tradicionalnim karatejem, so pri vadbi vedno izpostavljeni tveganju, medtem ko to ne velja za moderne karate borce, ki uživajo v demonstracijah različnih atraktivnih tehnik.

Za razliko od tekmovalnega karateja, kjer udarci v vitalne točke človeškega telesa niso dovoljeni, prav te udarce danes pri tradicionalnem karateju še vedno vadijo. V situaciji, ko gre za življenje ali smrt, ne obstaja nobeno pravilo. Tega se tradicionalni karateist pri vadbi tudi nenehno zaveda. Omenjene razlike oblikujejo tudi dve vrsti karateistov: umirjene borce in posameznike, ki se potegujejo za trofeje.

V Sloveniji ljudje poznajo predvsem japonski stil karateja shotokan in novejše, bolj športno naravnane oblike karateja. Kakšna je bistvena razlika med okinavskim karatejem in modernimi oblikami karateja?

Shotokan je ena od izvedenk shuri-te karateja, ki se je na Okinavi začel razvijati skupaj z mojstrom Anko Itosujem (1831-1915). Itosu je spremenil starodavne kate z namenom, da jih lahko vadijo v šolah kot del telesne vzgoje. Vsi shorin stili (ki spadajo v skupino shuri-te in skupaj z naha-te in tomari-te tvorijo tri različne skupine šol okinavskega karateja, op. p.) in tudi nekateri drugi okinavski stili so se razvili iz shuri-te različice karateja. To pomeni, da sta si formalno, kar zadeva kate, shotokan in shorin stil skoraj podobna.

In v čem je potem razlika med njima?

Starejši stili se razlikujejo od novejših prav po načinu vadbe in po načinu razumevanje kate. Medtem ko na Okinavi predstavlja vadba kate učinkovit način, da se posameznik usposobi za samoobrambo, se postavlja vprašanje, ali moderen način treniranja kate to omogoča. Po drugi strani pa okinavski način vadbe kate običajno ne omogoča zmage v športnem karateju, kar je na Japonskem najpomembnejši cilj treniranja karateja. Na Okinavi se prosta borba razume kot preverjanje znanja kate, ki je osrednji del treninga, torej je poudarek na razumevanju kate in ne na borbi.

Zaradi športne oblike karateja in vedno bolj popularnih borilnih športov, kot so K1, Pride in UFC, so danes številni prepričani, da je karate kot borilna veščina neuporaben. Ali to drži?

Če se znajdemo v življenjsko nevarni situaciji, lahko uporabimo katerokoli napadalno ali obrambno tehniko, ki se je naučimo z vadbo kat. V borilnem športnem "šov biznisu" zaradi strogo postavljenih pravil ni dovoljena uporaba teh tehnik, ki so učinkovite v realnih situacijah, ampak se lahko uporabljajo le "dovoljene" tehnike. Vsak "šov" je igra, v kateri ali "zmagaš" ali "zgubiš". V realnem življenju, ko gre za življenje ali smrt, tehnike karateja omogočajo, da naše telo reagira spontano, da se ubranimo. Prepričan sem, da tradicionalni karate med vsemi športi, ki ste jih omenili, predstavlja samosvojo kategorijo.

V karateju je znan izrek, ki pravi, da v karateju ni prvega napada ("karate ni sente nashi"). Kako naj se karateist obnaša v nevarni situaciji?

Da v karateju ni prvega napada, je splošno znano pravilo. Običajno ga interpretirano z moralnega vidika. Od oseb, ki se ukvarjajo s karatejem, se pričakuje, da se do drugih ne bodo nikoli obnašali agresivno. To pomeni, da nasilje ni dovoljeno v nobeni situaciji. Pri tem se postavlja vprašanje, kako ravnati v situaciji, ko smo napadeni. Ni treba razlagati, da se lahko v primeru, ko ne moremo storiti nič drugega, branimo do te mere, da bodo napadalca minili agresivni nameni. Podobno lahko rečemo tudi za druge borilne veščine.

Vadba karateja je med borilnimi veščinami posebnost. Podrobno preučevanje kate nam razodene, da je karate uporaben tako za obrambo kot tudi za napad. Ko smo napadeni, različne vrste tehnik delujejo spontano, pri čemer se lahko obrambna tehnika avtomatično spremeni v napadalno. Oziroma, različni udarci in blokade, ki se vadijo v kati, so uporabni in nam omogočajo naravno in spontano gibanje. Prvi napad tudi ne more biti najboljša oblika obrambe proti dobro usposobljenemu karateistu. Kot veste, dveh napadalnih tehnik ni mogoče preprosto fizično izvesti skupaj, zato se napadalec znajde v neugodnem položaju. Prav zaradi vseh teh praktičnih karakteristik karateja se vsi nameni agresivnega napadalca izkažejo za paradoksalne.

Kata je v okinavskih stilih karateja ena glavnih vadbenih metod. Mnogi pa menijo, da je trening kate povsem nepotreben in neuporaben. Ali te trditve držijo?

Pri vadbi karateja obstajajo tri faze, skozi katere morate iti, če želite, da boste dovolj usposobljeni za učinkovito obrambo. Na prvi stopnji, ki traja dolgo časa, je treba vaditi kato, da razvijete telo in se naučite različnih tehnik udarcev in blokad. Kata se na tej točki vadi v pravilnem zaporedju gibov in jo lahko primerjamo s pisavo "kaisho" (kitajska pisava s tiskanimi črkami, op. p.). Na drugi stopnji se razvijejo fizične sposobnosti in pravilno gibanje, ki je potrebno za samoobrambo. Izvajanje kate na tej točki lahko primerjamo s pisavo "gyosho" (kitajska pisava s pisanimi črkami). Če je posameznik vztrajen, mu uspe priti do tretje stopnje kate, kjer se lahko giblje spontano, vsak gib pa lahko uporabi kot obrambno ali napadalno tehniko. S pomočjo naših mišic, sklepov, dihanja in možganov lahko ustvarimo izjemno naravno moč in smo hkrati pripravljeni na hitro in učinkovito (re)akcijo. To pomeni, da nam poznavanje kat na najvišji stopnji odpira številne možnosti za reagiranje v nevarni situaciji. Kata na tej točki zgleda kot pisava "sosho" (podobno kot kitajski rokopis, ki ga vsak posameznik izoblikuje skozi leta, op. p.).

Za tistega, ki kritizira vadbo karateja s katami, bi lahko dejal, da je še daleč od tretje, končne faze znanja kat, s pomočjo katerih se naše telo oblikuje do te mere, da lahko karate uporabljamo kot učinkovito borilno veščino.

S komercializacijo karateja, ki je prisotna predvsem v zahodnem svetu in tudi na Okinavi, je povezano tudi pridobivanje različnih stopenj pasov, odvisno od tega, na kateri stopnji je posameznikovo znanje.

Kot pravi pregovor, so okusi različni. Nekateri ljudje, ki se ukvarjajo s karatejem, ignorirajo kakršen koli sistem rangiranja in statusne simbole, medtem ko drugi brez tega niso zadovoljni. Različne barve pasov v brezupni življenjski situaciji, v kateri se nihče ne želi znajti, niso v pomoč. Karate "biznis" postaja vedno bolj popularen. Dokler bosta obstajala ponudba in povpraševanje, bo karate tudi na komercialnem trgu.

Tokrat ste v Sloveniji že drugič. Kakšni so vaši vtisi o Sloveniji, ki je precej podobna Okinavi? Zaradi svoje majhnosti je bila Slovenija tako kot Okinava skozi stoletja pod vplivom večjih sosedov, vendar je kljub temu uspela ohraniti svojo kulturo in jezik.

Lahko ste ponosni, da živite v deželi, ki ima toliko naravnih in kulturnih lepot. Ne glede na to, da živimo na majhnem ozemlju, smo Slovenci in Okinavci lahko ponosni. S prijatelji smo zelo navdušeni nad prijaznostjo Slovencev, ki nas spominja na prijaznost Okinavcev.