"Tango bi najraje špilal kar po svoje"

Marko Hatlak: Verjetno sem res prvi glasbenik pri nas, ki je v Slovencih prebudil ljubezen do tanga. To pa preprosto zato, ker v slovenskem prostoru takrat, ko smo tukaj nastopili z zasedbo Distango, ni bilo nikogar, ki bi se ukvarjal s to zvrstjo. V Nemčiji se je o tem že nekaj govorilo, tukaj pa ne. Pravzaprav nisem nikakršen poznavalec tanga, ampak delam po svojem srcu, po estetiki, ki sem se je naučil skozi proces izobraževanja, malce pa tudi skozi svoj karakter. Ne gre prezreti, da sem bil včasih rocker in da ima harmonika še vedno pridih alpskega inštrumenta. Skozi harmoniko sem vedno iskal glasbo, ki bo meni všeč. 

Prihodnji konec tedna, 18. septembra, bodo igrali v gradu v Slovenski Bistrici, naslednji dan v Kulturnem domu Mežica in 20. v Špas teatru v Mengšu. Hatlak je že s svojo prejšnjo zasedbo Distango, ki jo je ustanovil med diplomskim študijem v Weimarju, v Varšavi posnel Piazzollove skladbe. Od leta 2004 redno sodeluje tudi s skupino Terrafolk, iz katere si je v svoj bend prisvojil violinista Bojana Cvetrežnika in ga postavil ob bok drugim članom - pianistu Sašu Vollmaierju, kitaristu Andreju Pekaroviču in kontrabasistu Pieru Malkoču.

Piazzollo ste posneli že z Distangom. Obstajajo kakšne konceptualne razlike?

Koncept je po mojem dober, če je na sporedu samo Astor Piazzolla, na koncertih pa potem dodajamo nove stvari iz klasičnega in jazzovskega sveta. Z Distangom smo posneli skladbe Piazzolle, s Funtangom tudi znamenite Štiri letne čase ter še štiri skladbe, ki so bolj virtuozne in so primeri daljših, težjih Piazzollovih skladb. Ta virtuoznost se odraža tudi skozi hitro spreminjajoči se ritem, veliko je prehodov med glasnim in tihim igranjem. Ko ljudje poslušajo ali gledajo note, si morda mislijo, da to ni tako zelo težko igrati. Saj ne bom pretiraval, a problem se dejansko pojavi, ko mora pet ljudi skupaj upočasnjevati, skupaj "odrezovati" tone, kajti vsak ima svoj pulz, mi pa moramo najti skupno pot. To je po mojem mnenju čar Piazzolle.

Kvintet je bil Piazzollov zaščitni znak, tej ideji ste v obeh projektih sledili.

Piazzolla je s svojim kvintetom pravzaprav zaslovel, "razturili" so po festivalih, in ni bil toliko poznan kot komponist, vsaj v času svojega življenja ne. Na plošči pa kot edinega ni bandoneona, ki ga je igral Piazzolla, ampak ga zamenjuje koncertna harmonika. Toda na harmoniki imam preklop v levi roki, ki mi zvok iz standard basa pretvori v melodični bas, zaradi česar je zvok zelo podoben bandoneonu. Tako imam dve barvi: desno klaviaturo in levo imitacijo bandoneona.

V čem se harmonika in bandoneon razlikujeta?

Drugače sta izdelana, bandoneon ima temnejši, bolj subtilen zvok, ker pa ima debelejše glasilke, jih lahko dosti bolj obremeniš z akcentom, kar je recimo tako zelo tipično za tango. Na harmoniki je te poudarke težje izvleči, zato igram tudi bolj ekstremno. Vem, da bi kdo rekel, da to ni prav, ampak trudim se razbiti mit o tangu. Če je tango res vroč in strasten, ga je treba tako tudi izvajati. Ne maram nastopačev, ki pridejo na oder, si prižgejo cigaro in igrajo latino frajerje. Dosti je takšnih, ki izkoriščajo imidž sveta tanga. Mislim, da moraš za tango trpeti, res mora goreti v tebi, te boleti, da sploh začutiš, kaj pomeni bolečina - tako pri igranju kot pri plesu, tej izpovedi. Tudi Argentinci so "kul", zato mi niso vzor, morda tudi zato ne, ker bi bil, če bi to počel, samo še ena kopija. Jaz bi tango najraje špilal kar po svoje.

In to je tako, kot zdaj počnete s Funtangom?

Da. Tango želim občutiti intuitivno in hkrati do njega ohraniti spoštovanje. Ker je Piazzolla tudi sam improviziral, smo s Funtangom poskusili, da not ne bi vzeli tako resno kot klasični glasbeniki, kar je skladbam nedvomno dodalo zagon. Mislim, da na koncertih uživajo tudi poslušalci, četudi poznajo skladbe, so malce drugačni.

Kako doživljate oder?

Različno. S Funtangom dolgo nismo igrali na odru, ker se je postavljala plošča. Zato me je bilo v petek kar malce strah, kritike so včasih hladnega srca, pero ostro, vložene pa je bilo veliko energije. Če glasba pri ljudeh ni sprejeta, potem je delo zaman. Zelo sem zadovoljen s koncertom v Idriji. Če sem iskren: vedno sem imel občutek, da moram doma nekaj dokazati, tokrat pa se mi zdi, da prvič tega občutka ni bilo. Res sem bil navdušen, vsak je imel neki svoj trenutek in izjemno koncentracijo. Ti trenutki niso vedno, morda jih je bilo le nekaj. Kakšni glasbeniki so bolj konstantni, sam pa imam nihanja, vzpone in padce koncentracije. Toda vem nekaj: ne morem dobro igrati, če ne dam prav vse od sebe. Torej da se "pomučim", da peljem komad do konca. To je breme, ki ga nosim s sabo. Včasih pogorim, včasih uspem. Včasih ljudje na koncertu jokajo; ravno te dni je pristopila gospa in dejala, naj še pridemo in prinesemo zdravje za njihova srca. Vau, če sem za to na svetu, da je nekomu lepo, potem res cenim svoje delo.