Pripoved ali celo portret 999 haitijskih žensk je namreč ravno iskanje možnega prostora, iz katerega bi pisateljica pisala za druge ženske in v njihovem imenu. In če se še naprej navežemo na Spivakovo, Edwidge Danticat tudi ni privilegirana intelektualka, ki bi želela reprezentirati ljudi "nižjega ranga", temveč avtonomna naslednica maltretiranih, zlorabljenih, ubitih haitijskih žensk. Zanjo pravzaprav niti pisanje samo ni nekaj častnega, temveč s stališča pisateljičine mame zgolj znamenje nehvaležnosti. "V našem svetu pisatelje mučijo in jih ubijajo. Če so ženske, jih zmerjajo z lažnivimi vlačugami, nato jih posilijo in ubijejo," beremo v romanu, čeprav situacija tudi ni povsem brezupna: ravno prek zapisa se je 999 žensk vtisnilo v spomin in pisateljica sama je priča temu, kako so te ženske živele in umrle in spet oživele.

Če se pripoved po eni strani navezuje na haitijsko zgodovino in tradicijo (od pregovorov do prepletanja sveta živih in umrlih), po drugi strani knjigo odlikuje dobršna mera ironije in celo črnega humorja. Haiti je od leta 1791, ko se je tam zgodil prvi suženjski upor, pa vse do današnjosti prelit s krvjo in posejan s trupli. Vendar vsi deli teles, ki plujejo po reki zločinov, niso opisani kot nekaj šokantnega, temveč vsakdanjega. Jezik Edwidge Danticat je sicer poln statike, svetlobe in detajlov, ki jemljejo dih. Ti so zaradi izrazito fragmentarno upovedane zgodbe mestoma tudi v funkciji ustvarjanja zamolkov ali še bolje, polnjenja praznine, ki nastopi med posameznimi poglavji. Nekje do sredine knjige smo namreč prepričani, da gre za zbirko kratkih zgodb. Peto poglavje, naslovljeno Med bazenom in gardenijami, na primer s svojim začetkom in odprtim koncem deluje kot povsem avtonomna kratka zgodba. A le do trenutka, ko se podobe posameznih žensk, mater, babic, hčera ne začnejo ciklično vračati. Zadostuje stavek, dva, da se spomnimo ženske, ki ji je mož odletel z balonom, ali mladega dekleta, ki je na začetku z novorojenčkom skočila v morje.

Tovrstno zaokroževanje je seveda simbolično in sugerira večpomenskost zgodbe: gre za poskus preboja ponavljajoče se nesrečne usode žensk iz oklepa države, policije ali posameznega moškega (medtem ko je jasno, da so pravzaprav ženske resnične nosilke družbe), delno pa tudi za stilistični postopek. Pisanje je namreč kot spletanje kitk, nam razkrije pisateljica v samem koncu, in razumemo, da je raznolike ženske družine poskušala splesti v celoto. Tovrstna metaopomba torej razkriva, da praznina med posameznimi poglavji romana nikakor ni naključna, in tudi končna presoja, ali je knjiga dobra ali ne, je odvisna predvsem od bralčevega vložka. Kar se tiče pisateljice, je namreč vse prisotno - mirnost v opisovanju, izvrstna psihologizacija likov, tragičnost posameznikov, ki pripoved poganja naprej, ter navsezadnje ključ do tega, kako posamezne portrete brati in jih med seboj povezovati.