Za grafične prikaze izobraževalnih trendov se pomaknite na konec prispevka.
Po drugi svetovni vojni postane izobraževanje v razvitih industrijskih družbah eden od odločilnih dejavnikov pri razvoju družbe, ki še vedno temelji na ideologiji enakih možnosti, izobrazbi kot generatorju večje gospodarske rasti in socialni pravičnosti z izboljševanjem socialnega položaja delavcev in njihovih družin. Med letoma 1945 in 1973 so tako vse zahodne družbe doživele obdobje nagle gospodarske rasti in vzgojno-izobraževalno ekspanzijo. Ljudje so začeli verjeti, da je ekonomska učinkovitost razvitih družb odvisna od tega, ali uspe najpomembnejša in tehnično najzahtevnejša delovna mesta zasesti najbolj nadarjenim ljudem ne glede na njihov socialni ali etnični izvor. Glede na predvidevanja, da bodo priučeno in neizobraženo delovno silo zamenjali stroji, je postalo nujno, da ustrezno izobrazbo dobi čim več ljudi, saj naj bi neizobražena delovna sila postala kratko in malo odveč.
V povojnem obdobju se je zelo poudarja tudi povezava med izobraževalnim sistemom in demokracijo. Temu sledijo v šolskem prostoru prizadevanja po množičnem izobraževanju, po skupni šoli, izobraževalnem sistemu kot selekcijskem mehanizmu, ki briše vpliv socialnih razlik itd.
V šestdesetih letih se že uveljavlja tudi koncept izobraževanja kot ekonomske investicije, ki ga poznamo še danes.
Zgodnja sedemdeseta leta so čas, ki naznanja zlom ekonomskega nacionalizma, pod vprašaj pa so postavljene vrednote, kot so socialna blaginja, varnost in enakost možnosti. Z recesijo je začelo naraščati prepričanje, da v globalni ekonomiji s standardizirano proizvodnjo dobrin in storitev ni mogoče zagotavljati življenjskega standarda delavcem in njihovim družinam: z revolucijo, ki so jo prinesle nove tehnologije, in z vedno nižjimi transportnimi stroški so bile izpolnjene vse postavke za to, da so multinacionalne korporacije lahko začele seliti svojo proizvodnjo v dežele s cenejšo in hkrati dovolj izobraženo delovno silo. Vzpostavi se ideologija kompetitivnega individualizma in tržnega tekmovanja.
Posledično so za osemdeseta in devetdeseta leta na zahodu značilni naglo naraščanje socialnih razlik, bistveno nižji standard tistih brez univerzitetne diplome in povečana stopnje revščine.
Na globalni ravni se je vzpostavil nov mednarodni konsenz o tem, da je izobraževanje bolj kot kdaj prej pomembno ne samo za posameznikov uspeh, ampak tudi za gospodarsko rast države. Zaradi tehnološkega napredka se je močno zmanjšalo število zaposlenih v industriji, povečalo pa se je zaposlovanje v servisnih dejavnostih. Zato se hkrati z vedno večjim povpraševanjem po visoko izobraženi delovni sili po eni strani povečuje brezposelnost, po drugi pa zaposlovanje delovne sile, ki za svoje delo ne potrebuje skoraj nobene izobrazbe. Tudi ta paradigma je še danes prisotna.
Predstavljeni trendi v izobraževanju so globalnega značaja, saj si tudi v manj razvitih regijah sveta prizadevajo, da bi izboljšali dostop do izobraževanja in izboljšali njegovo kakovost. Poleg pozitivne plati imajo ti procesi tudi senčno plat. Podpirajo jih namreč eksperti različnih globalnih korporacij, ki »svetujejo« nacionalnim oblastem, kako izobraževanje približati potrebam gospodarstva, in jih k temu vodijo na različne načine. Posledično to vpliva na porast zasebnega izobraževanja, saj so ljudje pripravljeni narediti vse, da bi prišli do vedno novih kvalifikacij, ki jih terjata ideologija vseživljenjskega učenja in globalno, na znanju temelječe, gospodarstvo. Revne države za te svetovalne dejavnosti veliko plačujejo.
