»Hočejo me ubiti, toda nadaljeval bom boj, kajti moje poslanstvo je, da branim ljudstvo Janomami in njegovo zemljo,« je 58-letni Davi Kopenava dejal v izjavi, ki jo povzemajo nekateri mediji v Evropi. Sicer je brazilska vlada ob meji z Venezuelo tudi po posvetovanju z njim začela obsežno operacijo, s katero namerava izgnati več kot tisoč zlatokopov, ki uničujejo tropski pragozd ter onesnažujejo tla in vodo z uporabo živega srebra za čiščenje zlata.
Šaman in okoljevarstvenik
Konflikt med iskalci zlata in Janomami traja že več kot tri desetletja. Šaman Davi Kopenava, ki je odraščal v povsem nekapitalistični družbi, težko razume pohlep po zlatu in željo po bogastvu. Prav tako je zanj nenavadno prizadevanje belega človeka po tako imenovanem napredku, ki se na primer kaže v gradnji cest. Zlasti se mu zdi nelogično, da je treba za takšen napredek uničevati naravo. Povsem jasno pa mu je, da je treba »varovati naravo, veter, gore, gozd, živali«.
Indijanci Janomami so prišli prvič v stik z moderno civilizacijo šele leta 1930. Samo v letih 1987–1993 je zaradi malarije, ošpic in drugih nalezljivih bolezni, ki so jih širili zlatokopi, pa tudi zaradi zastrupitev z živim srebrom, umrla petina pripadnikov plemena Janomami, ki jih je danes 35.000.
Tudi nekatera druga indijanska plemena v Južni Ameriki imajo zaradi naravnega bogastva, ki ga skriva njihova zemlja, podobne težave. Za številna plemena, ki nikoli niso imela stika z moderno družbo, je nevarna že sama prisotnost tujcev. Zaradi iskanja lesa, nafte in drugih rudnin je poseganje na ozemlja domorodcev čedalje večje, stiki prišlekov z njimi pa lahko zaradi hude izpostavljenosti boleznim vodijo do izumrtja nekaterih od teh plemen. Najbolj je na udaru 10.000 Indijancev iz 200 plemen. Marsikje v Amazoniji – v Braziliji, Ekvadorju, Peruju in Paragvaju – so zanje nevarni tudi rudniki in širjenje kmetijskih površin.
Zlata mrzlica tudi v Švici
Eno najbolj okoljevarstveno ogroženih območij Amazonije, kjer je na udaru biotska raznovrstnost rastlinskega in živalskega sveta, pa tudi od civilizacije izolirani domorodci, je perujska regija Madre de Dios, ki leži ob meji z Brazilijo in Bolivijo. Do nedavna je bila na slabem glasu predvsem okolica mesteca Huepetuhe, kjer so zlatokopi uničevali okolje. Zaradi njihovega čiščenja zlata je na primer večina rib v reki Madre de Dios zastrupljena z živim srebrom. Aprila letos pa je perujska vlada na to območje poslala vojsko, ki je uničila vse stroje, potrebne pri iskanju zlata, zlasti buldožerje. Tako je mestece Huepetuhe in okolico zapustilo 22.000 od 25.000 ljudi. Konec je iskanja zlata pa tudi raznih hostlov, gostinskih lokalov, bordelov in trgovin z buldožerji.
Brez zaslužka so tako ostali predvsem revni Indijanci, ki so, potem ko jih je zajela zlata mrzlica, po ves dan za majhen denar izpirali blato ob reki Madre de Dios. Običajno se jim je nabralo ravno toliko zlatega prahu, da so imeli za preživetje. Zgodilo pa se je, da je kdo med njimi naletel na kepo zlata in v hipu postal milijonar.
V zadnjih desetih letih naj bi sicer v vsej regiji Madre de Dios, kjer živi le okoli 100.000 ljudi, nakopali zlata v vrednosti pet milijard evrov. Večji del tega zlata so kupili v Švici. Švicarske banke so zato, da bi ga čim hitreje prepeljale v Ženevo ali Zürich, v Peru pošiljale kar svoja letala.
Slovenec med zlatokopi
Nemški tednik Der Spiegel je pred tremi leti med zlatokopi v bližini mesteca Huepetuhe naletel tudi na Slovenca. Šlo je za 63-letnega Borisa Melinca. Tedaj je imel zaposlenih 20 ljudi, ki so izpirali blato ob preprogah, na katerih potem ostaja zlati prah. Na dan je tako pridobil 100 gramov zlata, kar v denarju pomeni okoli 2700 evrov. Borisova žena Haydee, nevrokirurginja, je opustila svoje profesorsko mesto na univerzi, da se mu je lahko pridružila v pragozdu. Sicer pa sta tedaj tudi pogozdovala zemljišče ob reki. Melinc je hotel omejiti škodo, ki so jo zlatokopi naredili z buldožerji.