Po skoraj štirih letih državljanske vojne se bo v švicarskem mestu Montreux pojutrišnjem začela mednarodna mirovna konferenca za ustavitev sirske državljanske vojne in začetek politične tranzicije v državi. Priprave na pogovore, ki se bodo v petek preselili na sedež regionalne pisarne Združenih narodov v Ženevi, so potekale več mesecev. Šele ko so se ZDA in Rusija maja lani odločile, da je vojskujoče se strani treba pripeljati za zeleno mizo, saj druge rešitve ni, se je diplomatsko kolesje po dveh letih zagnalo. Izid pogajanj je negotov. Več o njih v sledečem vodniku skozi sirski mirovni proces.
Na sirskem bojišču je s svojimi interesi vpletenih več držav. Kdo vse se bo udeležil konference?
Posebni odposlanec Združenih narodov za Sirijo Lakdar Brahimi je vabila na konferenco razposlal okoli tridesetim državam. Poleg sirske vlade, ki je prihod na konferenco potrdila že decembra lani, je ta konec tedna prihod napovedala tudi Sirska nacionalna koalicija (SNC), osrednje politično predstavništvo sicer precej razdeljene opozicije.
Na konferenci bodo poleg glavnih velesil, ZDA in Rusije, ki imata v Siriji povsem diametralno nasprotna stališča, sodelovale tudi evropske in arabske države. Med udeleženkami konference za zdaj ni Irana, njegovi udeležbi nasprotujejo ZDA, saj v Teheranu med drugim ne sprejemajo leto in pol starih načel akcijske skupine ZN za oblikovanje tranzicijske vlade v Siriji. V njej bi sodelovala tudi opozicija, njena sestava pa bi bila sprejemljiva za vse strani.
Sirska vlada vztraja, da morajo pogovori potekati brez vnaprej postavljenih pogojev. Minister za narodno spravo Ali Haidar je sicer minuli teden dejal, da preboja na prihajajoči mirovni konferenci ne gre pričakovati, ob čemer je dodal, da se je proces iskanja rešitve začel, končal pa se bo z vojaško zmago države.
Je oblikovanje tranzicijske vlade glavni cilj mirovne konference? Se jim bo uspelo dogovoriti o njej?
Vzpostavitev tranzicijske vlade z vsemi političnimi silami v Siriji je sicer eden od ciljev mednarodne skupnosti. Da bi se na tokratnih pogovorih v Švici dogovorili o takšni vladi, je malo verjetno. Ker ZDA z drugimi zahodnimi državami ter Savdsko Arabijo in Katarjem, ki oborožujeta uporniške skupine v Siriji, vztrajajo, da v politični prihodnosti Sirije ni več prostora za predsednika Bašarja Al Asada, uradni Damask na konferenco prihaja z močnimi zadržki.
Sirska nacionalna koalicija zahteva umik Al Asada kot enega temeljnih pogojev za končanje spopadov in nadaljevanje političnega dialoga za prevetritev sirske ustave in nove volitve v državi. Srečanja opozicije minuli konec tedna v Carigradu se ni udeležilo več kot 40 delegatov 120-članskega organa. S skromno relativno večino se je opozicija vseeno odločila sodelovati na konferenci, saj druge izbire preprosto ni imela.
Zakaj?
Mednarodna skupnost želi končati sirsko državljansko vojno, ki je postala še bolj krvav konflikt, kot je bila vojna v BiH. Doslej je umrlo že okoli 130.000 Sircev, 2,3 milijona beguncev je nastanjenih v sosednjih državah, dodatni štirje milijoni so razseljeni po Siriji. Po predvidevanjih Združenih narodov se bo število notranje razseljenih oseb v Siriji do konca leta več kot podvojilo. Humanitarna katastrofa v Levanti ne destabilizira zgolj sosednjega Libanona, vse višja je tudi cena oskrbe sirskih beguncev. Zgolj letos bi za nujno humanitarno pomoč potrebovali deset milijard dolarjev.
Sirska nacionalna koalicija je preprosto morala pristati na sodelovanje v ženevskih pogovorih, saj je to pred njo že storila sirska vlada in hkrati ponudila izmenjavo zapornikov z uporniškimi skupinami, prav tako pa še možnost dogovora o prekinitvi spopadov v drugem največjem sirskem mestu Alep. Ahmed Jarba, voditelj SNC, sicer zagotavlja, da na konferenci ne namerava izdati ciljev revolucije, med katerimi je zahteva po odstopu Bašarja Al Asada. Sirski predsednik pa je prav včeraj dal jasno vedeti, da s svojega položaja ne namerava odstopiti in da njegova politična prihodnost ne bo tema pogovorov v Ženevi.
Kakšne možnosti za uspeh sploh ima mirovna konferenca, če se je udeležuje razdeljena opozicija, ki ima na uporniške skupine proti Al Asadovemu režimu zelo majhen vpliv, Al Asad pa se o svojem umiku z oblasti ni pripravljen pogajati?
Možnosti za uspeh so zelo majhne. Še največji optimisti ne pričakujejo, da bi se v Ženevi lahko dogovorili o politični tranziciji v državi. Mirovni pogovori v Švici bodo le začetek dolgotrajnega političnega procesa. Vprašljivo je tudi, ali se bosta vlada in opozicija lahko dogovorili vsaj o prekinitvi spopadov zaradi lajšanja razmer civilnemu prebivalstvu in omogočanja lažjega dostopa humanitarnim organizacijam.
Interes za sodelovanje v delegaciji SNC so sicer doslej izrazile tri uporniške skupine, medtem ko je ob napovedi mirovne konference lani jeseni kar 19 oboroženih skupin izrazilo nasprotovanje mirovnemu dogovarjanju s sirskim režimom. Pred sobotnim glasovanjem opozicije o udeležbi na mirovni konferenci je ameriški zunanji minister Kerry pozival uporniške skupine, naj se pridružijo pogovorom v Ženevi.
Mednarodna skupnost se namreč dobro zaveda omejenega vpliva SNC znotraj Sirije. Brez uporniških skupin za zeleno mizo se lahko izjalovi vsakršen morebiten dogovor, njihovo odsotnost pri pogovorih pa bi lahko sirska vladna stran izkoristila kot upravičen dvom o izvedljivosti česar koli dogovorjenega na terenu.
Za zdaj so po odločitvi SNC interes za sodelovanje na pogovorih v Ženevi izrazile zgolj tri oborožene skupine. Toda vse, ki so pripravljene poslati svoje predstavnike v Ženevo, ne premorejo toliko mož kot z Al Kaido povezana skupina tujih mudžahidov Islamska država Iraka in Levante (ISIL). Ta skupina radikalnih tujih borcev, ki so iz Iraka prišli bojevat svojo sveto vojno v Sirijo, je minulo leto začela osvajati velike dele sirskega ozemlja na severu države. Z domačimi uporniki in drugimi islamističnimi skupinami se odtlej ostro spopada za nadzor nad ozemljem. Njihovih predstavnikov v Ženevi ne bo.
