Norost, na katero meri župan Bloomberg, ni domnevna norost Adama Lanze, dvajsetletnega morilca, ki je živel z materijo, gorečo zbiralko strelnega orožja. Adamu, ki je najprej ustrelil lastno mater, nato pa s polavtomatsko puško, ki jo uporablja ameriška vojska v Afganistanu, ter dvema pištolama odkorakal v svojo nekdanjo šolo, mediji in strokovnjaki zdaj sestavljajo portret. Giblje se od asocialnega tipa do mladeniča s simptomi avtizma. Z deklarirano neprištevnostjo morilca se bo ameriška nacija potem ko bodo zastave nekaj dni na pol droga, po molitvah in razmisleku o tragediji ponovno zazibala v stanje normalnosti. Vse dokler ne bo, bog ne daj, nekje ponovno zaropotalo.
Guns, guns, guns, mi odmeva v ušesih med vožnjo v nabiti podzemski železnici. V Madison Square Garden oddhajam na dogodek, ki ga bo spremljalo nekaj deset tisoč ljudi. Kako preprosto bi bilo nekomu, v vedno nekoliko napetem utripu velemesta, v trenutku stresa, stiske, jeze ali v napadu asocialnosti, potegniti orožje in sejati smrt okoli sebe. Toda v New Yorku se to ne zgodi. V mestu tolp, mafije in izsiljevalcev je orožje težko dostopno. Ne nudijo ga na policah samopostrežnih trgovin. Prodaja je izredno nadzorovana. Zaradi tega se kljub temu, da je v mestu na obilico tistega tipa norosti, v katerega bo Amerika zapakirala petkov pokol Newtown v New Yorku ne more ponoviti. Tako vsaj upamo.
Po drugi strani pa je v Newtownu Adam Lanza odraščal v arzenalu orožja. Nekaj dni po pokolu še nihče ni pojasnil, kako je 52-letna Nacy Lanza, Adamova mati, prišla do tako velike količine strelnega orožja. Ko so v petek meščani 27 tisočglavega mesta zaslišali strele, se nihče ni začudil. Streljanje je v mestu običajen šport, trdijo.
Da, po Ameriki kroži približno 300 milijonov kosov strelnega orožja. Ne gre za stare lovske dvocevke. Grez za moderno, »filmsko« orožje, za orožje, ki ga nosi ameriška vojska. Pod njegovimi streli vsako leto obleži skoraj deset tisoč Američanov. To je trikrat več, kot jih je padlo za posledicami napada Al Kaide na New York. Trikrat več od števila ubitih ameriških vojakov v desetletni vojni v Afganistanu. Ti podatki med drugim govorijo o učinkoviti smrtonosnosti ameriškega orožja. To je, razen v nekaterih ameriških mestih, na voljo vsakomur. To je norost. Norost tega, da je Američanom dopuščeno, da svoje frustracije ali pa mladostniške tegobe rešujejo z avtomatskim orožjem.
S tem pa še ni konec norosti. Kaj storiti s predsednikovimi solzami? Gre za solze žalosti (nedvomno) ali tudi za solze obupa nad dejstvom, da osebi z največ oblasti na planetu ne uspe izreči, kaj šele izpeljati prepovedi ali vsaj omejitve svobodne prodaje orožja? In tudi norost, da Ameriki svojih državljanov ne bo uspelo razorožiti, vse dokler si nekdo za to ne bo izmislil cvetočega posla.
