Danes smo v zelo temnih časih,« je dejal sredi tedna Yehuda Shaul. »Profesorju, ki je izrazil sočutje s civilisti v Gazi, grozi, da bo izgubil službo. Neki drugi profesor je dejal, da bi morali začeti posiljevati žene teroristov, saj bi jih tako naučili, naj se ne poročajo z njimi. Prve strani naših časopisov pozivajo k popolnemu izbrisu celih sosesk v Gazi, ministri in parlamentarci kličejo k maščevanju in pretepanju protivojnih demonstrantov. Sovraštvo in pozivi k nasilju prihajajo od političnega vrha do ulice. Imamo rabina, ki je razglasil, da je dovoljeno in moralno nesporno, če ubijemo kogar koli v Gazi, saj naj tam ne bi bilo nedolžnih. To je noro.«
Yehuda Shaul je Jeruzalemčan, cionist, verujoči ortodoksni jud in vojaški veteran, ki je dve leti služil kot član okupatorske vojske na zasedenih palestinskih ozemljih. Odrasel je v desničarski družini, hodil v srednjo šolo v judovski nelegalni naselbini na okupiranem ozemlju, njegova sestra pa še vedno živi v eni od njih. Dvomi o smislu in pravilnosti njegovih ravnanj kot vojaka so se mu začeli porajati ob koncu služenja vojaškega roka, po letu dni izvajanja operacij zastraševanja v Hebronu, ko se je pred njim izrisovala vrnitev v civilno življenje. Med pogovori z drugimi vojaki je ugotovil, da v svojih dvomih ni osamljen, in štiri mesece po koncu vojaškega služenja, leta 2004, so postavili razstavo fotografij ter pričevanj vojakov, ki izvajajo okupacijo. Tako se je začelo delo veteranske organizacije Breaking the Silence.
47 let ohranjanja vojaške nadoblasti nad milijoni ljudi
Nekdanji vojak živi v državi, ki je bila ustanovljena leta 1948 in je več kot dve tretjini svojega obstoja, od leta 1967, okupator. Enaintridesetletnik se boji, da je danes v Izraelu le malo ljudi, ki si lahko predstavljajo svojo državo brez okupacije palestinskega ozemlja. »To postaja naša ključna lastnost in ne več le naša druga narava. 47 let je naš nacionalni projekt to, kako ohranjati vojaško nadoblast nad milijoni ljudi. Naš nacionalni projekt je kršenje ter zanikanje pravic in dostojanstva Palestincev. To je projekt države Izrael in za to gredo naša sredstva, naša znanja in naš trud. Ustvarili smo stroj, ki nam omogoča, da nam danes za to ni treba plačati nobene cene več – ne ekonomske ne politične,« razlaga Yehuda Shaul.
A vendar je račun izstavljen, cena pa moralna, v stopnji človečnosti. »Z vsakim dnem je huje. Postajamo vse bolj brezčutni, vse manj empatični do druge strani. Palestince smo demonizirali do stopnje, ko jih zelo redki v Izraelu vidijo kot enakopravne soljudi,« povzdigne glas. Pred dobrim tednom dni jih je na dogodku, na katerem so brali pričevanja vojakov iz Gaze med vojno v letih 2008/2009, moralo varovati vsaj sto policistov v polni opremi.
»Tako kot smo se kot vojaki počasi navadili in nato višali stopnjo nasilja, ki smo ga usmerjali na Palestince, se nam sedaj enako dogaja kot družbi. Prestopamo vse več nekdanjih rdečih mej sprejemljivega. In ne občutimo ničesar. Ko neko nasilno dejanje ponoviš zadostikrat, pozabiš, da so pred tabo ljudje. Poglejte, kaj se dogaja v Gazi. Uradna politika narekuje bombardiranje civilnih hiš. Četudi so notri družine! Pravijo, da so jih prej poklicali, jim vrgli malo, opozorilno bombo. O čem govorimo? Smo s tem vzpostavili novo sodstvo? Izraelska vojska ljudem sporoči, naj zapustijo hišo, preden jo bodo čez tri minute samovoljno uničili. Če ne odidejo, je poleg rušenja izvršena še smrtna kazen. To je uradna državna politika. Cele družine se briše s površja Zemlje! Včasih se to ni dogajalo, danes ni za to nikomur mar.«
Kaj smo danes naredili proti okupaciji?
Ko govori o dolžnostih in krivdi, se naveže na sporočilo Hannah Arendt: ljudi, ki izvršujejo grozodejstva, je vedno zelo malo. Nekaj več je tistih, ki imajo od tega koristi, a zločini se lahko dogajajo zaradi vseh, ki molčijo. »Tega se moramo zavedati vsi, vsi moramo spregovoriti. Nevtralne drže v takih situacijah ni: ali si za nasilje ali si proti njemu. Če si tiho, dejansko praviš, da veš, da se vsa ta grozodejstva dogajajo, a bi želel svojo belo kavo z žličko sladkorja, prosim,« opisuje krivdo, ki izhaja iz opustitve dolžnosti, ki jo nosimo vsi ljudje. »To ni notranja zadeva Izraela. Palestinci niso Izraelci. To je mednarodna zadeva per se, saj vendar okupiramo drug narod, tujo državo. Poleg tega gre za človekove pravice in dostojanstvo, zato je vseeno. Vseh se nas tiče.«
Okupacija se mora končati
Njegov poziv v mnogočem izvira iz lastnega položaja in varnosti. Prepričan je, da je največja grožnja obstoju Izraela prav okupacija, in ne pristaja, da je to stvar obrambne politike cionistične države. Dolgotrajna okupacija je resničnost neprestanega napadanja. »Izrael z vsakim dnem utrjuje in poglablja okupacijo – tako na Zahodnem bregu kot v Gazi. Vsaka drugačna govorica je metanje peska v oči, politično ustvarjanje podobe, ki nima veze z realnostjo,« je jasen Shaul. »Kot družba in država vsak dan naredimo vse, da Palestinci ne bi nikoli imeli države in bili svobodni. Vsi, mi v Izraelu in ljudje po vsem svetu, se moramo vsak dan znova vprašati: Kaj smo danes naredili proti okupaciji? Ali smo storili kaj, s čimer smo okupacijo podprli? Kako sem jaz del okupacije? Mora se končati in to ne more biti stvar pogajanj. Ko se okupacija konča, se lahko začnemo pogajati o razrešitvi palestinsko-izraelskega konflikta, ki izvira iz leta 1897, ko je bil prvi cionistični kongres. Zakaj nam je dovoljeno, da okupirano drug narod? Če verjamemo v pravico narodov do samoodločbe, to ne more biti nekaj samoumevnega,« besni nad hladnokrvnim, neupravičenim preferiranjem njegove države mladi Izraelec.
Slovenija je v zadnjem desetletju v Izrael izvozila skoraj šest milijonov kosov orožja in druge vojaške opreme, so izračunali v slovenski Amnesty International, kjer pozivajo k takojšnji ustavitvi izvoza orožja in vojaške opreme v Izrael. Slovensko ministrstvo za obrambo pa za letošnje leto načrtuje izvoz orožja vsaj še v vrednosti 103.020 evrov. V imenu vseh nas.