Celonočno bedenje in molitev sta se v številnih hrvaških mestih včeraj zjutraj sprevrgla najprej v navdušenje in potem vsesplošno rajanje, ki je v popoldanskih urah doživelo vrhunec v Zagrebu. Hrvaška generala Anteja Gotovino in Mladena Markača, ki so jima sodili na haaškem tribunalu za vojne zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije, je pritožbeni senat oprostil krivde za očitane jima zločine proti srbskemu civilnemu prebivalstvu predvsem med vojaško akcijo Nevihta leta 1995, v kateri je hrvaška vojska osvobodila ozemlje Republike srbske Krajine, kar je končalo sanje o veliki Srbiji.
Po vojaško uspešni akciji je prišlo do množičnega eksodusa Srbov, a so kmalu zasledili primere pobojev srbskih civilistov in uničevanja njihovega imetja, tuji opazovalci pa so opozarjali tudi na primere pretirane uporabe topništva za uničevanje civilnih ciljev.
Napaka tožilstva
Prvostopenjsko sodišče je generala Gotovino in Markača obsodilo na 24 in 18 let zapora, toda pritožbeni senat je s preglasovanjem (3:2) ugotovil, da obtožena nista kriva. Večina pravnih strokovnjakov ocenjuje, da je tožilstvo naredilo veliko napako, ker generalom ni očitalo poveljniške odgovornosti za dogodke na bojišču, ampak je obtožnico gradilo na teoriji o združevanju za zločinsko dejanje, kar bi lahko kvečjemu pripisali takratnemu hrvaškemu političnemu vrhu z dr. Franjem Tuđmanom na čelu, in pretirane uporabe topništva, česar pa iz »slovitih« topniških dnevnikov ni bilo mogoče dokazati.
Anto Nobilo, odvetnik, ki je v Haagu branil generala Blaškića, je dejal, da gre za polomijo nekdanje tožilke Carle Del Ponte, ki je sestavila obtožnico, njeni nasledniki pa so ji slepo sledili. Toda Nobilo je še pripomnil, da so zločini bili storjeni in da z oprostilno sodbo generalom Hrvaška ni oproščena nadaljnjega iskanja pravih krivcev za ugotovljene zločine.
Hrvaški politiki so brez izjeme menili, da je zmagala pravica, da je Hrvaška končno končala domovinsko vojno in da je haaško sodišče upravičilo svoj obstoj. Toda mnogi politiki so pripomnili, da je za večletno sedenje hrvaških vojaških poveljnikov v Sheveningenu krivo nekdanje politično vodstvo, ki je zločine prikrivalo, namesto da bi jih preiskalo in našlo prave krivce. Med najostrejšimi je bil poslanec IDS Damir Kajin, ki je s prstom pokazal na Franja Tuđmana. Prišlo je tudi do zanimive situacije, ko je poslanec stranke HDSSB Burić napadel HDZ, da je on poslal generale v Haag. V bran Tuđmanove stranke se je postavil premier Milanović, ki je dejal, da je oblast takrat samo izvajala zakon.
Slavje je zajelo celotno državo
Najbolj so se razsodbe razveselili veterani domovinske vojne, ki so prepričani, da so v samostojni državi tretjerazredni državljani in da so skupaj z generaloma žrtve politikov. Mnogi so v svojih izjavah prepričani, da je bog prisluhnil njihovim molitvam in da je oprostilna sodba njegovo delo. Nemalo jih je izjavilo, da je to zanje najsrečnejši dan v življenju, solza niso mogli skriti niti veterani in aktivni častniki hrvaške vojske. Največ ljudi, nekaj deset tisoč, se je zbralo na zagrebškem Trgu bana Jelačića, kjer so navdušeno pozdravili generala. Verjetno so pričakovali veliko bolj ognjevit domoljubni govor Anteja Gotovine, ki pa se je zelo kratko, vojaško, zahvalil Hrvatom za podporo v vseh letih sojenja, tudi državnim institucijam, kar so navzoči pospremili z žvižgi, in pozval hrvaške državljane, naj se obrnejo k prihodnosti, kajti vojne je konec.
Skorajda ni bilo kraja na Hrvaškem, kjer ne bi množično spremljali branja razsodbe in prenosa vrnitve generalov z državnim letalom v domovino. V občini Šestanovac je župan ukazal, naj po zvočnikih na občinskem poslopju tri dni predvajajo domoljubne in borbene pesmi. V številnih šolah so prekinili pouk, v javne ustanove pa so začeli množično vračati slike Anteja Gotovine, ki so jih morali na zahtevo evropskih institucij umakniti. Vse cerkve so vest iz Haaga pozdravile z zvonovi.
