Letališče Tripolis, ki je največje v državi, je od nedelje zaprto. In ker je letališče v Bengaziju, na vzhodu Libije, ki je drugo največje, zaprto že dva meseca, letališče v Misrati pa od ponedeljka, je Libija tako rekoč odrezana od sveta. Na letališču Tripolis je večina, to je 12 letal poškodovanih, prav tako vsa poslopja, vključno s kontrolnim stolpom. Letališče ima že tri leta v rokah bolj liberalno usmerjena milica iz mesta Zintan, z raketami pa ga napada islamistom naklonjena milica iz mesta Misrata. Gre za dve pomembni milici, ki sta imeli veliko vlogo pri rušenju Gadafijevega režima, odtlej pa sta veliki sovražnici, saj obe skušata povečati svoj že do zdaj velik vpliv v Libiji. Ko je maja general Haftar v nekakšnem državnem udaru razpustil parlament, ki je bil preveč naklonjen islamistom, ga je podprla milica iz Zintana, ne pa tudi iz Misrate.
Spet iskanje pomoči od zunaj
Tiskovni predstavnik libijske vlade je novinarjem dejal, da »vlada preučuje možnost, da bi zaprosila mednarodne sile za pomoč pri vzpostavitvi varnosti«. Dodal je: »To bi vladi omogočilo, da zgradi državne institucije, še posebno vojsko in policijo.« Vlada je namreč s šibko vojsko in neučinkovito policijo povsem nemočna v brzdanju milic. Zahod bi moral libijski vladi pomagati tudi zato, ker je jug Libije nevarno leglo džihadistov, ki lahko svoje akcije izvajajo po vsej severni Afriki, od Somalije do Maroka. Pri tem si lahko pomagajo ne le z Gadafijevim orožjem, ampak tudi s tistim, ki je leta 2011 z Zahoda prišlo na pomoč upornikom. Zaradi spopadov so zaskrbljene tudi sosede Alžirija, Čad, Egipt, Niger, Sudan in Tunizija, ki se zato povezujejo in Libijce pozivajo k dialogu.
Od Gadafijevega padca leta 2011 je Libija v rokah okoli 300 oboroženih milic, ki so se pred tem borile proti diktaturi. Po parlamentarnih volitvah 25. junija, katerih rezultati bodo znani prihodnji teden, pa so se zaostrile napetosti med islamističnimi in bolj liberalnimi milicami. Na volitvah bodo sicer verjetno zmagali liberalci. A če ne bo večjih sprememb, bo parlament še najprej nemočen, vlade pa bodo morale tolerirati milice. Te ob odsotnosti močne nacionalne vojske in učinkovite policije skrbijo za red in mir, a hkrati kršijo človekove pravice, zlasti z jemanjem pravice v svoje roke. Podobno kot v Irak tudi v Libijo Zahodu, ki je v obeh državah vojaško posredoval proti diktaturi, ni uspelo izvoziti demokracije in pravne države. mš