Britanski veliki brat raste že veliko let. Kmalu utegnejo njegove oči in ušesa hitro postati veliko večja. Dobil naj bi veliko podrobnejši vpogled v to, kaj ne samo sumljivi, ampak prav vsi Otočani iščejo na internetu, katere strani in portale obiskujejo, s kom si dopisujejo, koliko časa to počnejo in tako naprej, saj vse kaže na to, da bodo politiki različnih barv – modre, rumene in rdeče (konservativci, liberalni demokrati in laburisti) – našli skupno barvo za tako imenovano vohljaško listino.
Tribarvna koalicija
Ta vzdevek se je hitro prijel predloga zakona, ki so ga v koalicijski vladi zahtevali konservativci premierja Camerona, potem pa zaradi nasprotovanja Cleggovih liberalnih demokratov maja vsaj začasno postavili na hladno. Zato nedavni govor o zakonodajalskem programu vlade, ki ga je v parlamentu prebrala kraljica, ni vseboval vohljaške listine. Uradno mu rečejo predlog zakona o komunikacijskih podatkih. Zakaj je spet aktualen? Zaradi nedavnega pošastnega umora britanskega vojaka Leeja Rigbyja, ki sta ga ubila dva ponorela islamska skrajneža. Pobudo za vrnitev vohljaške listine v vladni zakonodajalski program je sprožilo šest politikov iz vseh treh vodilnih strank, ki v pismu časopisu Times zatrjujejo, da bi Rigbyjev umor moral prepričati vse, da je nadzor države nad uporabo interneta nujen. To so celo trije nekdanji laburistični notranji ministri, trije vplivni konservativci, med njimi en nekdanji notranji minister in en nekdanji obrambni minister (oba lorda) in liberalni demokrat, prav tako član lordske zbornice, ki je bil vrsto let neke vrste neodvisni cenilec protiterorističnih ukrepov vlad.
Pritisk na Clegga
Soglasno zahtevajo večja polnomočja policije in varnostno-obveščevalnih služb pri nadzoru uporabe interneta v Britaniji, poudarjajo, da to narekuje boj proti terorizmu, ki je v zadnjih letih najbolj daleč najbolj vplival na rast oči in ušes velikega brata, pa tudi, da prijaznosti med koalicijskima partnericama ne smejo ovirati protiterorističnih ukrepov in varnostno-obveščevalnih služb pri – kot so napisali v pismu – pridobivanju zmogljivosti, ki jih potrebujejo, da bi bili vedno en korak pred tistimi, ki želijo uničiti našo družbo. To pismo je povečalo pritisk na vodjo liberalnih demokratov in namestnika premierja Nicka Clegga, ki je do pred kratkim trdil, da njegova stranka, dokler bo v vladi, ne bo dovolila, da bi predlog vohljaške listine postal zakon, in da so šli že laburisti med svojo trinajstletno vladavino z nadzorom državljanom vse predaleč.
Če bi dovolj veliko laburističnih poslancev vendarle podprlo listino, potem konservativci ne bi potrebovali glasov manjšinskih koalicijskih partnerjev, s katerimi pa se vseeno ne želijo resno spreti, kaj šele raziti pred volitvami maja 2015. Govori se, da se bo Cameron zato poskusil izogniti zapletenemu postopku vrnitve tega predloga zakona v parlament z vprašljivim izidom glasovanja tako, da bo vsebino vohljaške listine na druge možne načine uzakonila notranja ministrica Theresa May. To pomeni, da bodo policija in varnostno-obveščevalne službe lahko mimo sodišč preverile zgodovino internetnega iskanja katerega koli Otočana ter vse oblike, datume in čas trajanja spletnih komunikacij. Da bi dejansko videli vsebino, tako so vsaj trdili v razlagah predloga tega zakona, pa bi morali dobiti dovoljenje oziroma nalog notranje ministrice. Branilci nadzora uporabe interneta trdijo, da ne gre za vohljanje oblasti za državljani, ampak za uporabo sodobne tehnologije v boju proti kriminalu in terorizmu. Nasprotniki v bistvu neomejenega nadzora nad uporabo interneta povejo vse, ko pravijo, da Britanija ni Kitajska. Posebej jezni so na laburiste oziroma kar vse politike, ki, ko gre za velikega brata, hitro najdejo skupni jezik.
