Cameron je bil še en britanski premier pod pritiskom še enega ameriškega predsednika, da mu drži svečo s simboličnim sodelovanjem pri mednarodni vojaški akciji. Naredil je vse, kar je lahko, da bi javnost ali vsaj dovolj poslancev prepričal, da je čimprejšnja akcija proti Asadovemu režimu nujna, pa mu je spektakularno spodletelo. Za sodelovanje v akciji je glasovalo 271 poslancev, proti 285. Za premierja so bili usodni glasovi proti tridesetih uporniških konservativnih poslancev.
Premier ne potrebuje odobritve parlamenta za sodelovanju v mednarodni vojaški akciji, saj lahko poseže po tako imenovani “kraljevski pravici” (royal prerogative), vendar si tega Cameron, zaradi domače politične računice, ne upa narediti in je takoj po glasovanju zatrdil, da bo spoštoval odločitev poslancev, ker ta izraža voljo ljudstva. Lepo od njega. Precej drugače bi bilo, če ne bi mislil na volitve maja 2015. Z domnevno uklonitvijo ljudski volji se je Cameron obvaroval pred morebitnim glasovanjem o nezaupnici.
Camerom je premalo poslancev prepričal, da je napade s kemičnim orožjem v Siriji izvedel Asadov režim. Mnoge poslance skrbi ocena, da med sirskimi uporniki menda prevladujejo najbolj ekstremne frakcije Al Kaide. Večina je hotela počakati na ugotovitve inšpektorjev Združenih narodov, ki so v Siriji, in šele potem glasovati za ali proti akciji. Cameron jih prav tako ni prepričal, kaj bi dosegli z omejenim prilagojenim napadom – lekcijo Asadovemu režimu, o kateri je prvič govoril Obama, in ni povedal, kaj bi sledilo, če ne bi dosegli ničesar. Tudi javna Blairova podpora vojaški akciji proti Siriji Cameronu ni bila v pomoč. Čeprav od britanskega sodelovanja v invaziji na Irak mineva že deset let, je nad Britanijo še vedno orjaška senca iraške vojne in Blairja, ki so ga zaradi napihovanja nevarnosti, ki naj bi jih za Britanijo predstavljal režim Sadama Huseina in njegovo nikoli najdeno orožje za množično uničevanje (med drugim je trdil, da bi lahko v šestdesetih minutah napadel London), “oplemenitenja” obveščevalnih podatkov, polresnic in izmišljotin, Otočani razglasili za Blairja, B-lažnivca. Cameron je veliko govoril o veliki verjetnosti, da je Asadov režim uporabil kemično orožje. Večina poslancev in drugih Britancev zahteva stoodstotni dokaz, ki ga ni. Protivojna koalicija Ustavite vojno, ki je februarja 2003 organizirala ikonski protest milijona ljudi v Londonu proti posegu v Iraku, pravi, da so se ji mnogi Otočani spet ali na novo pridružili, ker so zelo skeptični do vsega, kar je Cameron govoril o Siriji. Na dan parlamentarnega glasovanja je organizirala proteste na stotine ljudi pred Downing streetom. Za danes (31.8.) napoveduje protestni pohod na tisoče ljudi.
Nepričakovani izid glasovanja v britanskem parlamentu je moral šokirati Američane, ki so vajeni, da britanska na njihov poziv, naj skočijo, odgovor z vprašanjem: “Kako visoko pa?” V časih Blairove zalizanosti z Bushem so Britanijo razglašali za ameriškega pudlja. Čeprav morajo biti v Washingtonu besni na britansko vlado, tudi po tej veliki košari ZDA vljudno pravijo, da se bodo še naprej o Siriji posvetovali z Britanijo, eno izmed najbližjih zaveznic in prijateljic ZDA. Eno izmed? Britanci so se vedno razglašali za posebno zaveznico in prijateljico. Cameron in britanski ministri se bojijo, da bo britansko nesodelovanje v akciji v Siriji, ki ga pričakujejo pred torkom, ker gre takrat Obama na obisk v tujino, škodovalo odnosom z ZDA. Zelo verjetno, vsaj začasno, a po drugi strani je preuranjena in pretirana ocena nekaterih, da glasovanje proti sodelovanju v vojaški akciji proti sirskemu režimu napoveduje britanski izolacionizem ali to, da Britanija ne bo več skakala tako visoko kot bodo želele ZDA.
