V znanstvenem poročilu, v nasprotju z dotedanjimi vsemogočimi »amaterskimi« poskusi, je bilo ugotovljeno, da so bili slovensko-hrvaški odnosi v znamenju sodelovanja in da so se zapletli po letu 1991. Petindvajsetega junija 1991 je namreč Slovenija razglasila samostojnost in neodvisnost, sprejeli smo temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki je določala, da so mednarodno priznane državne meje tudi meje nekdanjih republik SFRJ. Dan kasneje je Slovenijo priznala tudi Hrvaška in začelo se je dolgotrajno obdobje uspešnega sodelovanja, žal pa tudi mnogih nesporazumov.
Prvi pogovori o meji
Največ nesporazumov je bilo seveda glede meje, ker v Istri med Slovenci in Hrvati ni bilo nikoli meje, neki dogovor v času druge svetovne vojne pa je potem zakoličil republiške meje. In arbitražna komisija Mednarodne konference o nekdanji Jugoslaviji, tako imenovana Badinterjeva komisija, je 11. januarja 1992 ocenila, da so meje nekdanjih jugoslovanskih republik meje novonastalih držav na območju nekdanje Jugoslavije. Dve leti kasneje so se vprašanja zaostrila.
Štirinajstega februarja 1994 se je prvič uradno sestala mešana diplomatska komisija Slovenije in Hrvaške za določanje državne meje in njeno delo je bilo sedem let kasneje podlaga za znani, za nekatere sporni sporazum Drnovšek-Račan. Oktobra istega leta je hrvaški sabor sprejel deklaracijo, v kateri je vladi naložil, naj stori vse za zaščito hrvaške ozemeljske celovitosti južno od kanala Svetega Odorika. Tu so se začele težave, saj je Hrvaška zatrjevala, da meja poteka po sredini Piranskega zaliva od izliva Dragonje, mi pa dokazujemo, da so naše štiri petine Piranskega zaliva. In ne gre samo za zaliv, ampak tudi za naselja Škudelini, Škrili, Buzin in Mlini, pa še za hišo Joška Jorasa.
Slovenija in Hrvaška sta 28. aprila 1997 podpisali sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju, tako imenovani SOPS. Sporazum je poleg lažjega režima prehajanja meje za obmejno prebivalstvo določal, da obmejno območje na kopnem obsega vse občine in naselja v širini desetih kilometrov v notranjost vsake države. Hrvati so ga ratificirali do konca leta, pri nas pa se je zapletlo, saj je skupina 30 poslancev iz LDS, DeSUS, ZLSD ter narodne skupnosti 27. januarja 2000 vložila SOPS v ustavno presojo na ustavno sodišče. Po letu in pol je sodišče ugotovilo, da je SOPS v skladu z ustavo, da ne prejudicira državne meje s Hrvaško in ni v nasprotju s temeljno ustanovno listino, in 19. julija 2001 je naš državni zbor ta sporazum ratificiral. V celoti so ga začeli izvajati 18. marca 2002, olajšal je vsakodnevno življenje ljudi v obmejnem območju in delno uredil ribolov v hrvaških teritorialnih vodah, s tem pa problemi seveda še zdaleč niso bili rešeni.
Še preden smo vstopili v novo tisočletje, je 2. aprila 1999 hrvaški sabor sprejel deklaracijo o stanju odnosov med Slovenijo in Hrvaško, v kateri je, izhajajoč iz stanja z dne 25. junija 1991, zavezal svojo vlado, da mora zastopati stališče, da meja v Piranskem zalivu poteka po sredini. Zaplet je bil očiten in konec aprila sta slovenska in hrvaška vlada nekdanjega ameriškega obrambnega ministra Williama Perryja prosili za posredovanje pri iskanju rešitve za vprašanja meje na morju, njegovo posredovanje pa je bilo neuspešno.
Sporazum, ki ni uspel
V naslednjem desetletju smo bili spet priče zapletom, dogovorom, razprtijam, političnim in civilnim akcijam glede meje z južno sosedo in na koncu je bil odločilen 19. junij 2001. Slovenska in hrvaška vlada sta potrdili osnutek sporazuma o meji, tako imenovani sporazum Drnovšek-Račan, ki sta ga mesec dni kasneje državi tudi parafirali. S tem sporazumom sta državi prvič določili mejo na morju, Slovenija pa je z njim ohranila status pomorske države s prostim dostopom do mednarodnih voda.
Izhodišče za določitev meje na kopnem je bil ustavni zakon iz leta 1991, meja je bila določena na Dragonji in Muri, na Trdinovem vrhu pa po polovici. Na morju je Sloveniji pripadlo okoli 80 odstotkov Piranskega zaliva, suveren dostop do odprtega morja pa je imela prek tako imenovanega dimnika s statusom mednarodnih voda. Sporazum je rešil celotno vprašanje meje, potem pa hrvaška stran tega ni zmogla speljati do konca. Že 1. oktobra 2001 je namreč hrvaški premier Ivica Račan zaradi nezadostne podpore sporazumu o meji v saboru, predvsem zaradi meje na morju, napovedal, da bo od sabora zahteval, naj se za rešitev vprašanja meje odloči za arbitražo. Leto kasneje, 4. septembra 2002, je Hrvaška s pismom premierja Ivice Račana dokončno odstopila od sporazuma o meji, češ da je »brez pravnih učinkov« in da ne more biti podlaga za rešitev problema meje.
Nekaj dni kasneje sta slovenski in hrvaški premier Janez Drnovšek in Ivica Račan le dosegla dogovor o vzpostavitvi začasnega režima gospodarskega ribolova v okviru SOPS, na koncu koncev so bile na vidiku bližajoče se »evropske rešitve«. Hrvaška je namreč 21. februarja 2003 zaprosila za članstvo v EU in pričakovati je bilo, da se bodo problemi z mejo začeli reševati na drugačen način.
Hrvaška zunanja ministrica Kolinda Grabar - Kitarovič je 4. oktobra 2005 slovenskemu kolegu Dimitriju Ruplu uradno posredovala predlog hrvaške vlade, da se vprašanje razmejitve na morju med državama prenese na mednarodno sodno telo. Na prvi pogled ugodno rešitev je zapletel hrvaški zakon o zaščitni ekološko-ribolovni coni, v katerega je sodilo morje do sredine Piranskega zaliva, in Slovenija je v začetku leta 2006 sprejela uredbo o določitvi slovenskega ribolovnega območja, ki obsega ves Piranski zaliv. Napetosti v zalivu je bilo preveč, še zlasti po tistem, ko je sredi junija 2006 slovensko zunanje ministrstvo objavilo belo knjigo o meji med državama, ki vsebuje dokumente, ki utemeljujejo slovenska stališča, in pol leta kasneje je Hrvaška pripravila modro knjigo o meji s Slovenijo.
Reševanje po evropsko
V vročem poletju 2007 se je le začelo premikati. Slovenska vlada je hrvaški vladi poslala zaupen predlog za ureditev odprtih vprašanj o meji in predlagala posredovanje tretjega, za posrednika pa je izbrala sodišče OVSE za poravnavo in arbitražo. Hrvaška je zavrnila predlog in podprla Mednarodno sodišče za pravo morja v Hamburgu, ki za Slovenijo ni bilo sprejemljivo. In 26. avgusta 2007 sta slovenski in hrvaški premier Janez Janša in Ivo Sanader na Bledu le dosegla neformalno načelno soglasje, da bo vprašanje meje na morju in spornih točk na kopenski meji reševalo Meddržavno sodišče v Haagu.
Enaindvajsetega decembra 2007 je Slovenija z vstopom v schengenski prostor spremenila režim prehoda meje na maloobmejnem območju in zaprla 115 točk za prehod meje oziroma postavila ustrezne zapore, problem meje pa je seveda ostal odprt.
Leto 2008 se je začelo s problemom, ko je 29. februarja Slovenija pri Zagrebu z noto protestirala zaradi nezakonite prodaje ali oddaje v najem slovenskih zemljišč na levem bregu Dragonje, ki jih upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Zagreb je trdil, da gre za hrvaško območje, in tedanji slovenski premier Janša je zagrozil z zamrznitvijo blejskega dogovora.
Pogovori so se nadaljevali vse leto in 13. oktobra 2008 je tedanji slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel prvič javno opozoril Hrvaško, da mora iz stališč v pogajanjih z EU izločiti tista, ki kakor koli prejudicirajo potek meje, in sredi decembra je Slovenija na hrvaški pristopni konferenci zaradi prejudica meje dala zadržke na enajst poglavij.
Evropski komisar za širitev Olli Rehn je bil 21. januarja 2009 na obisku v Ljubljani in dan kasneje v Zagrebu in je predstavil prvi predlog za rešitev vprašanja meje. Predlagal je mediacijo pod vodstvom Nobelovca Marttija Ahtisaarija, vladi sta jo sicer načelno podprli, vendar nista imeli enotno mnenje o njenem mandatu.
Premierja Slovenije in Hrvaške Borut Pahor in Ivo Sanader na njunem prvem srečanju 24. februarja 2009 na Mokricah nista zbližala stališč do reševanja vprašanja meje in slovenska vlada se je odločila, da bo slovenski del mešane komisije mednarodnopravnih strokovnjakov o meji prenehal delovati.
Mesec dni kasneje je evropski komisar za širitev Olli Rehn na srečanju s slovenskim in hrvaškim zunanjim ministrom Samuelom Žbogarjem in Gordanom Jandrokovićem predstavil nov kompromisni predlog o reševanju vprašanja meje, ki naj bi prvič vseboval ad hoc arbitražo.
Četrtega junija 2009 sta se predsednika Slovenije in Hrvaške Danilo Türk in Stipe Mesić ob robu vrha predsednikov JVE na Cetinju zavzela za zmanjšanje napetosti v odnosih med državama. Evropski komisar za širitev Olli Rehn je Sloveniji in Hrvaški deset dni kasneje predstavil nov, tako imenovani drugi Rehnov predlog, s slovenskimi predlogi deloma dopolnjen aprilski predlog, o katerem je Slovenija dejala, da bi bil sprejemljiv, je pa Hrvaška ta predlog zavrnila, češ da je bil njegov aprilski predlog »vzemi ali pusti«.
Štiriindvajsetega junija 2009 je češko predsedstvo EU odpovedalo pristopno konferenco s Hrvaško, ker ta zaradi nerešenega spora s Slovenijo o prejudiciranju meje v pogajalskih izhodiščih ne more odpreti ali zapreti nobenega poglavja, in nekaj dni kasneje je še švedski zunanji minister Carl Bildt v imenu švedskega predsedstva EU državi pozval k premisleku in naj se vzdržita javnih izjav.
Hrvaški premier Ivo Sanader je 1. julija 2009 odstopil s položaja predsednika vlade in kot enega izmed razlogov navedel neuspeh pri napredovanju Hrvaške na poti v EU zaradi slovenske blokade. Je pa zato 7. julija 2009 novo hrvaško premierko Jadranko Kosor slovensko zunanje ministrstvo povabilo, naj se vrne k pogajanjem na podlagi drugega Rehnovega predloga.
In 31. julija 2009 sta se na gradu Trakošćan na Hrvaškem prvič srečala premier Borut Pahor in hrvaška premierka Jadranka Kosor. Jeseni sta se sestala še v Gdansku ob robu slovesnosti ob 70. obletnici začetka druge svetovne vojne in se nato 11. septembra 2009 v Ljubljani dogovorila o nadaljevanju hrvaških pristopnih pogajanj z EU in pogajanj o meji na podlagi drugega Rehnovega predloga ob posredovanju EU.
Po številnih srečanjih in razpravah sta 4. novembra 2009 premierja Slovenije in Hrvaške Borut Pahor in Jadranka Kosor v Stockholmu podpisala arbitražni sporazum, s katerim sta se državi dogovorili, da bo vprašanje meje reševalo ad hoc arbitražno sodišče, ki bo delo začelo po tistem, ko bo Hrvaška z EU podpisala pristopno pogodbo. Pet dni kasneje je sicer hrvaška premierka Jadranka Kosor podpisala enostransko izjavo, v kateri Zagreb poudarja, da se nič v arbitražnem sporazumu ne bo razumelo kot pristanek Hrvaške na zahtevo Slovenije po teritorialnem stiku z odprtim morjem.
Ponovno so se zvrstili razprave, izjave, sklepi, predlogi, dokler se nismo marca 2010 v Sloveniji dogovorili za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o arbitražnem sporazumu. Šestega junija je na referendumu zakon o ratifikaciji arbitražnega sporazuma podprlo 51,5 odstotka volilcev, ki so se udeležili referenduma, proti pa jih je bilo 48,5 odstotka. Volilna udeležba je bila 42,7-odstotna.
Novi korak k reševanju problemov je bilo dolgo pričakovano spravno srečanje predsednikov Slovenije, Italije in Hrvaške Danila Türka, Giorgia Napolitana in Iva Josipovića 13. julija 2010 v Trstu.
Tik pred koncem leta je slovenska vlada izbrala odvetnike, ki bodo zastopali Slovenijo pred arbitražnim sodiščem, in 29. novembra 2010 je arbitražni sporazum začel veljati, tudi mednarodnopravno. Leto kasneje je Hrvaška zaprla tudi poglavje o ribištvu, pri katerem je imela dolgo časa pridržke Slovenija in lanskega januarja so Hrvati na referendumu glasovali za članstvo v EU.
Incidenti, ki so dvigovali napetost
Zapletene in dolgotrajne dogovore so občasno spremljali tudi incidenti. Šestega januarja 1998 je hrvaška policija v bližini Zavrča zaplenila slovenski kombi z opremo za vohunjenje, ko naj bi slovenski obveščevalci pomotoma zašli na hrvaško ozemlje. 13. septembra 2006 je prišlo do najhujše zaostritve odnosov na nedoločeni meji med državama, ko je hrvaška policija pri Hotizi na levem bregu Mure pridržala več slovenskih novinarjev. Hoteli so poročati o sporni hrvaški gradnji ceste od Broda na Muri do slovenskega naselja Mirišče, zato je Slovenija na območje napotila posebne enote policije in razkopala sporno cesto. In 26. aprila 2008 je hrvaška policija udeležencem shoda, ki ga je organiziral tedaj novoustanovljeni Zavod 25. junij, na Sečovljah preprečila odstranitev cvetličnih korit, ki so zapirala pot do domačije Joška Jorasa na levem bregu Dragonje. Joras je zato začel gladovno stavko 30. aprila in jo po dogovoru notranjih ministrov o postavitvi zapornice končal 23. maja, zapornico pa je dobil 7. junija.
Po svoje so zapornice sodelovanja dvigovali tudi gospodarstveniki. Ko je na primer 12. marca 1992 hrvaški Komel postal lastnik slovenskega proizvajalca smuči Elan, ki ga je sedem let kasneje sicer nazaj odkupila Slovenija. In ko je sredi leta 1998 nastal spor okoli električne energije iz Jedrske elektrarne Krško, ker je Elektro Slovenija zaradi neporavnanih obveznosti začel postopno omejevati dobavo električne energije iz Krškega Hrvaški. Problem je bil rešen marca 2003, ko je le začel veljati meddržavni sporazum o NEK, po katerem je Hrvaška postala polovična lastnica objekta. Leta 2006 je bil še en obet uspešnega gospodarskega sodelovanja, ko je Drogo Kolinska kupila družba Atlantic Naložbe, ki je v lasti hrvaške Atlantic Grupe.
Ob vstopu Hrvaške v EU ostaja odprto le vprašanje hrvaških varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke. Ko je jeseni 2008 Evropsko sodišče za človekove pravice po desetih letih dokončno zavrglo njihovo tožbo in poudarilo, da je treba vprašanje starih deviznih vlog rešiti z dogovorom med državami naslednicami nekdanje SFRJ, se je aprila lani ponovno začelo govoriti o teh 260 milijonih evrov. V začetku letošnjega leta sta zunanja ministra Slovenije in Hrvaške Karl Erjavec in Vesna Pusić našla rešitev za vprašanje LB, slovenski in hrvaški premier Janez Janša in Zoran Milanović pa sta letošnjega marca podpisala memorandum o reševanju problema LB v okviru nasledstva.
Prvega julija bo Hrvaška postala 28. članica EU in še nekateri nerešeni problemi se bodo reševali na povsem nov, drugačen način.