Danes bodo v spominskem centru Potočari pri Srebrenici pokopali novih štiristo devet žrtev genocida, ki se je zgodil 11. julija 1995. Med moškimi vseh starosti, otroki, najstniki, očeti in dedki, ki so jih pobili srbski vojaki, bo tokrat k počitku legel tudi novorojenček. Pogreba, skupinske molitve in spominske slovesnosti ob obletnici srebreniškega genocida, na katerih bodo navzoči tudi visoki diplomatski predstavniki, se bo udeležilo več deset tisoč sorodnikov žrtev. Večina jih bo pokopala po enega ali dva moška sorodnika, katerih posmrtne ostanke so v zadnjem letu našli v množičnih grobnicah, razpršenih po širšem območju Podrinja. Kot vsako leto bodo v nekatere grobove položili tudi več krst bližjih sorodnikov hkrati – večinoma očetov s sinovi in brati. V Potočarih pa bo letos pokopana tudi najmlajša žrtev genocida, ki je bila 11. julija 1995 novorojenček, so sporočili iz organizacijskega odbora.
Posmrtni ostanki Bošnjakov, ki so jih v nekaj dneh pobili srbski vojaki, se bodo pridružili 5137 že pokopanim v minulih letih.
Sorodniki ne zdržijo čakanja
»Vedeti morate, da je v večini krst zgolj po ena ali dve kosti,« nas je v telefonskem pogovoru iz Srebrenice opozoril organizator in občinski svetnik Amir Kulaglić. »Ljudje ne morejo več čakati, da bi našli preostale ostanke, ampak si želijo pokopati vsaj to, kar imajo. Potrebujejo namreč kraj, kjer bodo njihovi sorodniki našli mir in kjer se bodo lahko poklonili njihovemu spominu,« je dejal. Po njegovi oceni ostanki, ki jih bodo pokopali, predstavljajo komaj dvajset odstotkov ostankov teh žrtev, ki jih je treba še najti.
Kulaglić potrebo po kraju spomina dobro pozna, saj so mu srbski vojaki pobili, kot pravi, večino moških sorodnikov. Srbi so julija 1995 več kot osem tisoč pobitih žrtev najprej zagrebli v »primarne« množične grobnice, nato pa so jih – v strahu, da bo njihov zločin razkrit – z buldožerji razrili in ostanke s tovornjaki prepeljali v različne »sekundarne« grobnice. Zato forenzični strokovnjaki danes odkrivajo dele istega trupla v več deset kilometrov oddaljenih jamah.
Čakanje ob sestavljanju koščkov sinov, očetov, bratov je za preživele sorodnike neznosno.
»Kot vsako leto bom tudi letos pokopal nekaj svojih Orićevih. Nekaj ostankov pa še čaka na odkritje,« nam je v včerajšnjem pogovoru za Dnevnik povedal nekdanji poveljnik obrambe Srebrenice Naser Orić. Legendarni komandant, ki ga ima bošnjaška skupnost za narodnega heroja, se po vrnitvi iz pripora v Haagu, kjer ga je Carla Del Ponte obtožila vojnih zločinov, a je bil oproščen, ni veliko pojavljal v javnosti. Letos pa se je odločil, da bo svojo pripoved strnil v knjigo spominov. »V letih po vojni so mi različni ljudje iz vrha naših obveščevalno-varnostnih krogov želeli naprtiti odgovornost za padec Srebrenice. S tem so zgolj želeli oprati krivde sebe, ker niso naredili dovolj za zaščito Srebreničanov,« je orisal okoliščine, v katerih je nastala knjiga. V njej je objavil nekaj dokumentov, s katerimi dokazuje, da je bila proti njemu organizirana zarota, ki naj bi ga »satanizirala in kriminalizirala«. Obenem je v knjigi objavljenih tudi nekaj drugih podrobnosti iz časa spopadov in srbske (vojne) propagande.
S knjigo Naserja Orića »se lažje diha«
Amir Kulaglić, ki je bil moderator okrogle mize ob izidu knjige v Sarajevu (biografijo je napisal Avdo Huseinović), je dejal, da je knjiga Bošnjakom prinesla olajšanje. »Tudi zato, ker razkriva ozadje mnogih situacij, ki smo jih poznali, a jih nismo razumeli. Zdaj lažje dihamo,« je Orićeve knjižne spomine na »zapleteni čas vojne« komentiral Kulaglić.
»Težko dihanje« je med drugim tudi posledica sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, ki je pred nekaj dnevi presenetila Bošnjake. Sodišče je namreč razsodilo, da žrtve genocida ne morejo tožiti Organizacije združenih narodov, katere mirovne sile (nizozemski bataljon) so brez boja prepustile civilno prebivalstvo srbskim krvnikom. Združeni narodi – tudi če kršijo mednarodno pravo – po mnenju sodišča morajo uživati popolno imuniteto. »Občutek imamo, da so nekatere sodne odločitve politično obarvane,« je dejal Kulaglić. Tudi zato, pravi naš sogovornik, je Orićeva knjiga »obliž na rano«.
Odvetnik bošnjaškega združenja Matere Srebrenice Axel Hagedorn je na naša vprašanja odgovoril, da je bila sodba evropskega sodišča res zadnje dejanje in da možnosti za ugotavljanje krivde Združenih narodov ni več. »Ostane pa nam tožba zoper Nizozemsko,« je spomnil na primer, ki še vedno poteka pred nizozemskim sodiščem. »Dokazali bomo, da je bila nizozemska vlada ves čas obveščena o dogajanju v Srebrenici in da je bila vpletena v odločitve o tem, kaj bo storil nizozemski bataljon.« Ko so se nizozemski vojaki, ki bi morali prebivalstvo zaščititi, soočili s srbskimi napadalci, so namreč kapitulirali. »Za to se ni nikoli nihče od oblastnikov opravičil in nihče ni tega obžaloval,« je poudaril Hagedorn. Za »vojne zločine« pa se je letos v presenetljivem obratu opravičil srbski predsednik Tomislav Nikolić.
Pripadniki nizozemskega bataljona se medtem s posledicami svojih ravnanj soočajo na različne načine. Več se jih kljub posttravmatskemu sindromu, ki ga preživljajo tudi sami, julija redno vrača v Srebrenico, kjer skušajo organizirati pomoč za preživele.
Naser Orić ni želel komentirati razsodbe evropskega sodišča in imunitete OZN; dejal pa je, da je dobro, da obstajajo mednarodna sodišča, kakršno je haaški tribunal, saj »smo tako lahko bliže vsaj približni resnici«.