Presenetljivo uspešen pohod sunitske skupine mudžahidov Islamska država Iraka in Levanta (ISIS) je ponižal iraško vojsko. Zato pa je Kurdom na severu Iraka kriza odprla vrata za dosego nekaterih strateških ciljev, kot so osvojitev zanje zgodovinskih mest, poglobitev avtonomije ali, kot razmišlja vsaj del bolj zagrizenih, morda tudi pot k izpolnitvi sanj o samostojni državi. Kurdi so pač ena največjih etničnih skupin na svetu, ki je nimajo.
Mesto Kirkuk je zgovoren primer trenutnega razmerja sil na severu Iraka (pa tudi drugje). Ko je ISIS domnevno z vsega 1500 pripadniki 9. junija sprožil ofenzivo na Kirkuk, so iraški vojaki bolj ali manj le položili orožje. Štiri dni kasneje je v mesto vkorakala kurdska vojska – in tam ostala. Če odštejemo možnost tujega vojaškega posredovanja, je kurdska vojska trenutno edina, ki se lahko uspešno postavi po robu ISIS na severu države. Morda tudi drugje, čeprav je to manj verjetno, ker kurdski interesi bolj proti jugu Iraka ne segajo oziroma bi za takšen poseg moral Bagdad plačati še višjo ceno.
200.000-glava vojska
Iraški Kurdisan je avtonomna regija na severovzhodu Iraka, velika za približno dve Sloveniji ali slabo desetino države in ima dobrih šest milijonov prebivalcev. Kurdi imajo že dlje časa, približno sto let, svojo vojsko, imenovano pešmerga, ki je dobro izurjena, motivirana, precej dobro opremljena in šteje 200.000 mož in žena. Po ameriški invaziji leta 2003 so Kurdi sodelovali na strani ZDA in bili neposredno zadolženi za zajetje Sadama Huseina, ki je leta 1988 s kemičnim orožjem v Halabdži ubil pet tisoč Kurdov. Za razliko od iraške vojske, ki jo je civilni upravitelj Iraka Paul Bremer znamenito razpustil in zakrivil verjetno eno najhujših napak ameriške politike v Iraku, so pešmergi dovolili obstoj. Iraški Kurdistan je potem dobil visoko stopnjo avtonomije v Iraku, pešmerga pa je ostala njegova vojska, njen vrhovni poveljnik je predsednik iraškega Kurdistana. Zaradi tega je morebiten večji poseg te vojske v vojno proti ISIS potrebno gledati skozi oči kurdskih interesov.
Teh v odnosu do Bagdada ne manjka. V Erbilu, ki je prestolnica iraškega Kurdistana, imajo že dolgo časa navzkrižne poglede z zvezno vlado do mnogih vprašanj. Kurdistan ima v zadnjih letih dobre odnose s Turčijo, ki je vanj veliko gospodarsko vložila in med drugim podpisala 50-letno pogodbo o pretoku kurdske nafte v turški Ceyhan, in to mimo Bagdada. Pred tedni je bila zelo odmevna zgodba tankerja s kurdsko nafto, ki je krožil po Sredozemskem morju in iskal kupca za črno zlato (končal je v Izraelu, Irak pa je proti kupcem napovedal tožbe). Kurdi si močno želijo bolj proste roke pri prodaji nafte in pri sklepanju pogodb v primeru novih nahajališč. Bagdad se močno upira, saj trenutni sporazum določa, da na računu kurdske regionalne vlade konča le sedemnajst odstotkov prihodka od prodaje nafte. Kršenju sporazuma niso naklonjene ZDA, predvsem zato, ker niso naklonjene še večji avtonomiji Kurdistana in morebitni razglasitvi neodvisnosti ter razpadu Iraka, ker bi to lahko v regiji predstavljalo primer, ki bi vlekel zglede in jo še bolj destabiliziral.
O samostojnosti za zdaj previdno
Kurdi si tudi želijo večji delež sredstev iz zveznega proračuna, pa tudi, da bi Bagdad plačeval njihovo vojsko, torej pešmergo. Potem so tu še ozemeljski spori. Eden največjih je prav glede Kirkuka, ki ga imajo Kurdi za svojo kulturno prestolnico, pri čemer je mesto etnično in kulturno sicer izredno raznoliko.
V kaj bo iraški premier Nuri Al Maliki, če bo stisnjen v kot, morda privolil, da dobi vojaško pomoč Kurdov, je verjetno odvisno od tega, kako zelo za nohte mu bo šlo. S Kurdi je bil pač v slabih odnosih in oni z njim – politika bagdadske šiitske vlade je odvračala tako sunite kot Kurde. V dogovore bo posegla tudi tujina na čelu z ZDA. Nekateri opazovalci napovedujejo tudi možnost, da je iraški Kurdistan na poti k razglasitvi samostojnosti, ki jo je med vrsticami podprla Turčija. Voditelji Kurdov v Iraku sicer previdno pravijo, da se jim s samostojnostjo ne mudi. A če bi bil razplet v Iraku takšen, kakršnega so napovedovali začetni nagli uspehi ISIS, se bo priložnost morda ponudila kar sama od sebe. To bi lahko pomenilo podobne težnje tudi med Kurdi v Siriji, Iranu in tudi Turčiji ter mogočo večjo destabilizacijo regije.
