V sredo je na sodišču v Pauju, nedaleč od Lourdesa, torej na jugozahodu Francije, porota ob pritrjevanju večjega dela javnosti oprostila 53-letnega zdravnika Nicolasa Bonnemaisona, obtoženega, da je s prevelikim odmerkom zdravil usmrtil sedem bolnikov v visoki starosti, ki so bili v zadnji fazi bolezni.
Družinski prepir
V torek že v nočnih urah pa je evropsko sodišče za človekove pravice zahtevalo, da se 37-letnega Vincenta Lamberta, ki že šest let po hudi prometni nesreči živi v vegetativnem stanju, še naprej ohranja pri življenju. Na tak način je razveljavilo nekaj ur staro sodbo najvišjega francoskega upravnega sodišča, ki je odobrilo zdravniško odločitev o prekinitvi umetnega hranjenja in hidracije tetraplegika. Lambert, ki po mnenju zdravnikov ni pri zavesti in se lahko le refleksno odziva na dražljaje okolice, je tako še naprej talec prepirov med člani svoje družine. Na evropsko sodišče so se obrnili Lambertovi starši, brat in polsestra, ki so že prej nasprotovali odločitvi njegove žene in drugega brata, da se ga preneha umetno hraniti in hidrirati. Silovitost družinskega konflikta kaže izjava odvetnika staršev: »Prvič po letu 1981 (ko so v Franciji ukinili smrtno kazen) mora odvetnik braniti na smrt obsojenega.« Po drugi strani pa se bolnikova žena sklicuje na to, da je pred nesrečo sam Vincent, ki je bil po poklicu bolničar in se ni strinjal z verskimi nazori staršev, zelo jasno večkrat izrazil željo, naj mu v takem stanju, kot je zdaj, dovolijo umreti.
Različne razlage zakona
Kot v večini evropskih držav, razen v Švici, državah Beneluksa in Albaniji, je tudi v Franciji vsak aktiven poseg v bolnikovo življenje najstrožje prepovedan. Pasivno evtanazijo pa omogoča zakon iz leta 2005, ki v primeru neozdravljive bolezni, njenega zadnjega stadija in v primeru vegetativnega stanja dovoljuje prenehanje zdravljenja in umetnega hranjenja na zahtevo bolnika ali po odločitvi skupine zdravnikov, kadar bolnik ne more več izraziti svoje volje. Poleg tega lahko nekdo, ko je še povsem zdrav, izrazi željo, naj ga v primeru hude in neozdravljive bolezni v zadnjem stadiju pustijo umreti.
Večina zdravnikov meni, da ta zakon omogoča, da jim ni treba vsakega težkega bolnika v zadnjem stadiju hude bolezni ali vegetativnem stanju ohranjati pri življenju do konca, naj stane, kar hoče. Vendar tudi ni malo zdravnikov in pravnikov, ki menijo, da je treba v primeru dvoma dati prednost življenju. Nekateri zatrjujejo tudi, da bi v primeru odobritve smrti Vincenta Lamberta zdravljenje in nego vse več bolnikov lahko postopoma začeli obravnavati kot nespametno vztrajanje pri življenju, s čimer bi se na stežaj odprla vrata aktivni evtanaziji, kasneje pa še usmrtitvam brez bolnikovega soglasja. Za takšen zdrs naj bi v Evropi obstajala precejšnja nevarnost zlasti zdaj, ko imajo države velike težave z javnimi financami in zdravstveno blagajno.
Velika večina Francozov za evtanazijo
Sama francoska ministrica za zdravje Marisol Touraine priznava, da je zakon iz leta 2005 »nejasen, zato ga bo treba spremeniti, saj očitno obstajajo različne razlage zdravnikov in sodnikov o tem, kaj je dovoljeno«. Spremembe tega zakona bi se sicer lahko oprle na leto in pol staro poročilo komisije profesorja Didierja Sicarda, ki jo je ustanovil predsednik države François Hollande. Profesor Sicard, ki je v Franciji avtoriteta na področju medicinske etike, predlaga pomoč pri samomoru za hudo bolne v zadnjem stadiju, a drugače kot v Švici, kjer to pomoč ponujata zasebni združenji Exit in Dignitas, naj bi nad tem bdeli država in stroka. Predsednik Hollande ne bo mogel dolgo odlašati z odločitvijo, potem ko je v zadnji anketi kar 89 odstotkov vprašanih Francozov izjavilo, da so naklonjeni evtanaziji.
