Avstrijske univerze imajo dober sloves in število študentov, ki si na njih prislužijo svoj akademski naslov, je precej višje, kot jih kasneje v državi tudi ostane. To sicer velja predvsem za tuje študente, teh je približno petina, toda tudi domači vse pogosteje iščejo svojo poklicno srečo na tujem.
Deloma so za to zaslužni evropski programi, ki omogočajo izmenjavo študentov. Gledano z vidika Bruslja, pa tudi z vidika študentov, je takšen razvoj mogoče oceniti kot enega najpozitivnejših v prostoru evropske zveze. Toda z vidika države, ki je financirala njihovo šolanje in bi si želela, da bi njihovo znanje ostalo znotraj nacionalnih meja, se večja mobilnost mladih v evropskem prostoru razume kot neželen in škodljiv beg možganov.
Naravoslovci odhajajo v tujino
Zadnji podatki avstrijskega statističnega urada, ki so jih javnosti predstavili ta teden, kažejo, da se iz Avstrije letno izseli okoli 20.000 njenih državljanov, nazaj pa se jih vrne okoli 15.000.
Že sredi letošnjega marca je namestnik rektorja dunajske univerze Heinz Engl na tiskovni konferenci poudaril, da se Avstrija nedvomno sooča s problemom bega možganov. Pri tem se tudi Engl zaveda, da družbi lahko le koristi, če diplomanti po končanem študiju svoje izkušnje in znanje nabirajo tudi v tujini, a se zavzema za to, da jih doma, ko se naveličajo tujine, čakajo dovolj ugodne možnosti.
S težavo, da se odseli več državljanov, kot se jih vrne, se Avstrija sooča že več let. Večina tistih, ki se jih odseli, je tudi po zadnjih statističnih podatkih visoko izobraženih pretežno iz naravoslovnih znanosti. Vzroki, zakaj se le redko kdo od njih v doglednem času vrne v domovino, so podobni v Nemčiji kot tudi v Avstriji. Po eni strani jih veliko odhaja v obdobju, ko si šele ustvarjajo kariero, družino in postavljajo odraslo življenje na noge. Po drugi strani je tako v Avstriji kot tudi v Nemčiji davčna obremenitev prihodkov iz dela precej višja kot v primerljivih državah.
Birokratske ovire in neprijazna dobrodošlica
V težavah so Avstrijci tudi zato, ker izpada lastnih akademikov ne morejo nadomestiti s prihodom izobraženih priseljencev iz držav zunaj Evropske unije. Rdeče-belo-rdeča izkaznica, ki naj bi bila temu namenjena, je zaradi številnih birokratskih ovir in zadržanega, včasih celo sovražnega odnosa do priseljencev za najpametnejše glave po svetu premalo privlačna.