Razmere so se v mladi državi bogati z nafto v preteklem tednu hitro zaostrovale, vidnejša trenja pa so se pojavila že junija, ko je Kiir odpustil polovico vladnih ministrov in prisilno upokojil velik del vodstva policijskih in vojaških sil. Spopadi so se po začetku v nedeljo v zadnjih dneh razširili na vso državo, po ulicah mest pa ležijo trupla ubitih civilistov. Na prizorišču je tudi Tomo Križnar, ki je obtičal v Bentiuju, kjer se je leta 1979 tragedija v regiji začela, ko so na območju odkrili nafto. Takrat je vojna izbruhnila leta 1983 in je zahtevala dva milijona smrtnih žrtev ter bila z 21-leti tudi najdaljša afriška vojna. Zaključila se je ravno z odcepitvijo Južnega Sudana od arabskega Sudana.
Križnar pojasnjuje, da so se nedeljski spopadi iz Džube razširili na vse podeželje in vsa mesta. Sinoči se je skupaj z begunci pred obračuni Nuerjev z Dinki zatekel v tabor Združenih narodov, v katerem je že čez dva tisoč beguncev. »Na kontrolni točki na robu mesta, zelo blizu tabora Združenih narodov prihaja do ropanja, zato se v mesto več ne da vrniti. Pobirajo predvsem telefone in denar, ob tem pa tudi streljajo ljudi,« opisuje Križnar. »Po mestu je polno trupel, do eskalacije pa je prišlo včeraj zvečer, z napadom na skladišče orožja. Napad smo gledali iz neposredne bližine, ko smo se vračali v mesto. Začelo je pokati in videli smo, kako je zagorelo. Zagorela je tudi tržnica, ki so jo povsem izropali.«
Južni Sudan je žrtev mednarodnih interesov
Najbolj grozno se mu zdi, da so kaos med Dinki in Nuerji izkoristili obupani ljudje, ki že vse od neodvisnosti Južnega Sudana 2011 ne vidijo nobenega upanja, »ker jim mednarodna pomoč, ki je prišla v državo, ni naredila nič dobrega«. Pojasnjuje, da je v trenutnih spopadih, ki se vse bolj spreminjajo v državljansko vojno, zelo težko reči, kdo je »dober« in kdo »slab«. Prav tako meni, da so spopade v resnici orkestrirali v Sudanu, čigar vodstvo se nikdar ni sprijaznilo z odcepitvijo z naravnimi viri bogatega Južnega Sudana. »Do ljudi, ki tu živijo, nimajo (sudanske oblasti, op. p.) nobenega odnosa,« je razočaran Križnar. »Za njih so domorodci zgolj divjaki. Če gre za orkestracijo iz Kartuma, ne gre pričakovati nič dobrega.«
(Posnetek dogajanja v Nubskih gorah v Sudanu)
Pohvalnih besed nima niti za ravnanje Združenih narodov. »Včeraj smo videli, da so zelo arogantno sprejemali begunce,« pojasnjuje. »Komaj dajo vodo, nobene hrane, nobenih odej. Ob toliko rasizma po svetu, ni pričakovati, da bi ti ljudje na tem območju kdaj lahko živeli normalno življenje.«
Razočaran je tudi nad slabim delovanjem 600 organizacij, ki so registrirane v Džubi v Južnem Sudanu in iz glavnega mesta niso naredile nič. »Nobene infrastrukture niso vzpostavile v zadnjih šestih letih, ko je vladalo premirje. Razumem pogled Nubov, prebivalcev Modrega Nila in darfurskih plemen, ki sumijo kolektivno zaroto vseh, ki imajo interese v njihovih naravnih virih. Zgodovina se tu ponavlja, po poboju ameriških indijancev, avstralskih aboriginov in drugih domorodnih ljudstev, ki so jih pregnali in ukradli tako pripadniki imenovane civilizirane družbe.«
Spopade med Dinki in Nueri vidi kot še en primer iztrebljanja domorodcev s strategijo »razdeli in vladaj«, »skregaj in vladaj« oziroma »naj 'sužnji' pobijajo 'sužnje'«. Poleg interesov arabskega Sudana na območju vidi tudi močan vpliv ZDA, ki imajo po njegovih ocenah Južni Sudan za svojo kolonijo, ki je sestavni del njihovega načrta, da bi Afriko »ukradli« Kitajski. Evropska unija v tej zgodbi po Križnarjevih ocenah igra predvsem vlogo opazovalca oziroma sledili ZDA.
Ljudje na terenu se obnašajo, kot da gre za presenečenje
»To kar se dogaja je bilo pričakovano in smo o tem poročali evropskemu parlamentu, ameriškemu kongresu, v Združenih narodih, a se sedaj delajo, kot da jih je vse presenetilo. Ljudje na terenu se obnašajo, kot da ne vedo, kaj se dogaja. Verjamem pa, da so tisti, ki imajo dostop do podatkov varnostno obveščevalnih služb, dobro vedeli, kaj se kuha med Dinki in Nuerji,« pojasnjuje in dodaja, da so podobno že ves čas opozarjali tudi za območje na severni strani meje med Sudanom in Južnim Sudanom, kjer potekajo nasilna obračunavanja najemniških vojakov arabskega predsednika Sudana Omarja al Baširja s staroselci na območju Nubskih gor in Modrega Nila.
»Mirovniki so mešetarji. Vse organizacije so dobivale podatke o tem, kaj se dogaja v območju Nubskih gor. Nubske gore so ostale na severni strani meje, v zameno za to, da se JUžni Sudan lahko odcepi. Takrat je oblast v Kartumu pod vodstvom Baširja jasno povedala, da se bodo tisti domorodci, ki so ostali na severu meje, morali arabizirati ter da bo preostanek Sudana, po odcepu Južnega Sudana, postal islamska država temelječa na šeriatskem pravu,« pojasnjuje. »To je Bašir jasno povedal januarja 2011 in svet je slišal, vsi pa smo vedeli, kaj se bo zgodilo. Težko je bilo priti do medijev, nato smo javnost končno uspeli opozoriti na nevarnost, s pomočjo naših posnetkov, ko so jih objavili na BBC, Channel 4, Guardian, New York Times in Time. Je pa kasneje vse tudi hitro potihnilo.«
Pravi, da so v Nubskih gorah trenutno plačanci s celega iz Nigra, Malija, Čada, severne Nigerije, ki so precej bolj nevarni od tistih, ki jih je pred tem vojaška hunta v Kartumu pobirala po ulicah, jih nasilno in hitro izurila ter pošiljala napadat Nube, prebivalce Modrega Nila in pred tem še prebivalce Darfurja. »Ta nevarnost plačancev je sedaj nova in traja zadnja dva meseca. Ljudi ne izganjajo iz Nubskih gora zgolj bombniki, temveč tudi milice, zato je v prihodnje za pričakovati zgolj še hujša poročila.«
Humanitarne organizacije ne opravljajo svojega poslanstva
V zadnjem obdobju se je bilo zaslediti veliko naporov, da bi Baširjeve sile in sile upornikov prepričali za varno dostavo pomoči na območje, a so se poskusi izjalovili. Križnar opozarja, da bi se pomoč na prizadeta območja vseeno lahko dostavila. »Januarja 2011, ko smo vedeli, da bo tam vojna, v sklopu projekta 'Oči in ušesa boga' dobavljamo prebivalcem infrastrukturo, da lahko sami opozarjajo na dogajanje v regiji. Sedaj imajo spletne povezave, stacionarne kamere, kamere na miniaturnih dronih, tako da opravljajo funkcijo, ki bi jo morali Združeni narodi.«
»Kako je možno, da Združeni narodi niso v Nubskih gorah niti v Modrem Nilu?« je zgrožen. »To je možno samo tako, da varnostni svet obvladujejo lobiji, ki jim absolutno ni do ljudi. Humanitarne organizacije bi lahko pomagale. Tri na skrivaj pomagajo, ne smem jih izdati. So na prizorišču in se skrivajo. Tudi Unicef bi lahko bil tu. Če si ne upajo na območje in se bojijo bombnikov, bi lahko pomoč dajali Nubam, ki prihajajo v begunska taborišča. Vsi vemo, da v taborišče, ki je oddaljeno 80 kilometrov od Nubskih gora, neprestano prihajajo kolone, ki prinašajo in odnašajo zaloge. Unicef bi tako lahko dostavil pomoč, da bi begunci lahko ostali doma in bi si pomagali tudi v votlinah, kamor se zatekajo med napadi. Ne vem, zakaj je Unicef tako brezčuten, da se ne drži deklaracije, da mora pomagati predvsem tistim otrokom, ki so najbolj potrebni pomoči. Povsod drugje pomagajo, a tu, kjer so najbolj ogroženi, pa ne. Podobno je z ostalimi velikimi humanitarnimi organizacijami, tudi Rdečim križem.«
(Opomba bralcem: Video vsebuje prizore nasilja. Posnetek je iz maja 2013)
Diplomati že bežijo iz Južnega Sudana
Pred dvema dnevoma sta bila z Urošem Strnadom v Nubskih gorah, kjer sta bila priča vsakodnevnemu bombardiranju z letali. Križnar je povedal, da sta o vsem dogajanju poročala in sporočala naprej, a nista uspela na pomoč priklicati politikov, do običajnih ljudi pa težko prihajajo novice, ker velike medijske hiše niso objavljale prispevkov. Trenutno sta v južnosudanskem Bentiuju, od koder ne moreta, saj so ukinjeni vsi komercialni leti. Zaprta so tudi vsa ostala letališča, le v Džubi je varno, kjer so Britanci in Američani že pričeli evakuirati diplomatske uslužbence. Njuno edino upanje za prevoz do Džube so v tem trenutku Združeni narodi, ki niso kazali največje mere sodelovanja. »Ne marajo medijev, ne marajo kritike,« očita Križnar. Za posredovanje je prosil ministrstvo za notranje zadeve in če bodo uspešno, računa, da bo v Sloveniji že čez dva dni. Drugače se namerava vrniti v Nubske gore v Sudan, kjer bo ostal z ljudmi, ki bodo sedaj, ko je logistika z Južnim Sudanom prerezana, še toliko bolj izpostavljeni milicam.