Slabšanje pogojev dela v tekstilni industriji se je v zadnjih desetletjih pogosto upravičevalo z zahtevami konkurenčnosti na trgu, ki jo ogrožajo predvsem porazni delavni pogoji v Aziji. Raziskava organizacije Clean Clothes Campaign (CCC), ki jo sestavljajo sindikati in nevladne organizacije 16 držav EU, je sedaj pokazala, da so delavni pogoji v mnogih državah vzhodne Evrope in celo EU slabši od pogojev na Kitajskem in v Indoneziji. Raziskavo so sicer opravili v Romuniji, Bolgariji, na Hrvaškem, Slovaškem (vse članice EU) in v Turčiji, Ukrajini, Gruziji, Makedoniji, Bosni in Hercegovini ter Moldaviji.
Raziskava je pokazala, da podjetja, kot so Zara, Hugo Boss, Adidas, H&M in Benetton svojim delavcem v vzhodni Evropi in Turčiji plačujejo minimalne plače, ki pa ne dosegajo praga revščine, kot ga je določil Evropski odbor za socialne pravice. Najnižje minimalne plače v EU imajo v Bolgariji in Romuniji, po 173,84 in 190,57 evra. Na Kitajskem je minimalna plača 175 evrov, v Maleziji pa 196 evrov. Najvišjo minimalno plačo med državami, ki so bile vključene v raziskavo, imajo na Hrvaškem, kjer dosega 405,08 evrov, a je tudi ta še vedno precej pod višino plače, ki je potrebna za dostojno življenje. Države vzhodne Evrope, ki niso v EU, imajo še precej nižje minimalne plače.
Kraje plač močno razširjene po vsej regiji
V pogovorih so delavci iz Romunije razkrili, da morajo navkljub z zakonom določeno minimalno plačo delati nadure, da bi jo dejansko prejeli. Poročilo piše, da morajo delavci za zaslužek pogosto delati po 200 ur na mesec, v Bolgariji pa so celo zabeležili primer, ko naj bi posameznik delal do 400 ur. V CCC pišejo, da je minimalna plača tako pogosto najvišja ne pa najnižja plača. Delavci se prav tako pritožujejo, da nimajo možnosti za dopust ali celo bolniško odsotnost.
Raziskava je tudi sicer razkrila zelo razširjeno prakso »kraje plač« po vsej regiji. Pod to kategorijo štejejo odrekanje dni, ki so na voljo za dopust, plačevanje na roko, neplačevanje socialnih prispevkov, zlorabe uvajanj in pripravniških programov ter samovoljne odbitke od plač zaradi najrazličnejših razlogov. O naštetih praksah smo lahko v zadnjih letih pogosto brali tudi v primeru številnih slovenskih podjetij v širokem spektru industrijskih panog.
V večini držav, kjer je bila raziskava opravljena, so bili pod pretvezo hude konkurence na trgu sprejeti zakoni, ki otežujejo delo sindikatom, zelo pogosto pa so se v medijih pojavljale tudi kritike, da sindikati uničujejo podjetja. Kritike so se po izbruhu krize pojavile tudi v Sloveniji. Raziskava je medtem pokazala, da so delavcem podjetja Hugo Boss na Hrvaškem in v Turčiji prepovedali kolektivno pogajanje. Pri podjetju očitke nespoštovanja delavskih pravic v raziskavi zanikajo in pravijo, da se njihovi partnerji v vseh državah držijo predpisanih zakonov.
Brez sindikatov še posebej ranljive ženske
Raziskava je pokazala tudi, da so delavni pogoji v državah pod drobnogledom še posebej porazni za ženske, ki se jih pogosto izsiljuje zaradi še posebej ranljivega socialnega položaja. Skupina turških delavk je priznala, da so morale pri podjetju Hugo Boss podpisati pogodbo, da v naslednjih petih letih ne bodo zanosile. V raziskavi navajajo tudi izjavo delavke, ki je povedala, da se je njena sodelavka odločila za splav, ker se je bala prekrška pogodbe.
Ženske so v mnogih državah, kjer je CCC opravila raziskavo, pogosto samohranilke, skrbeti morajo pa poleg otrok še za svoje starše, zato jih delodajalci ob odsotnosti kolektivnega pogajanja in sindikatov lahko še posebej izsiljujejo s sprejemanjem najslabših pogojev za delo in podpisovanjem najbolj neugodnih pogodb.
Tudi Slovenija pod standardom, ki ga predlaga CCC
Pri CCC zato pozivajo, da države v raziskavi in EU nemudoma dvignejo minimalne plače na 60 odstotkov povprečne plače ter da od multinacionalk zahtevajo odgovornost za vedenje njihovih dobaviteljev in njihovih kršitev človekovih in delavskih pravic.
Po podatkih statističnega urada RS je bila v Sloveniji aprila povprečna mesečna bruto plača 1531,17 evra, kar pomeni, da zakonsko določena minimalna plača 789,15 dosega zgolj 49 odstotkov povprečne plače. To je kar 11 odstotkov nižje od standarda, ki ga predlaga CCC, pri tem pa niso upoštevani še vsi primeri prekernega pogodbenega dela, dela prek študentskih napotnic in prisilnih s.p.-jev, kjer minimalna plača niti ni določena, kot tudi ne dopust ali bolniška.
