Kimberly McCarthy, 52-letna kokainska odvisnica, zaradi umora in ropa 71-letne sosede Dorothy Booth leta 1997 obsojena na smrt, je v sredo zvečer dobila svoj poslednji obrok: zrezek v poprovi omaki, pire krompir z mešano zelenjavo in biskvit s čokoladnim prelivom. Nekaj ur pozneje so jo v zaporu v Huntsvillu usmrtili kot četrto žensko v Teksasu po ponovni uvedbi te kazni leta 1982 (še devet žensk in sedem moških čaka na izvršitev) in osmega obsojenca letos. »To ni izguba. To je pridobitev. Veste, kam grem. Grem domov, kjer bom z Jezusom,« so bile poslovilne besede McCarthyjeve, privezane na mizo v kamri smrti.
Zadnje pravno sredstvo proti izvršitvi smrtne kazni nad temnopolto obsojenko je njeni odvetnici Maurie Levin zavrnilo vrhovno teksaško sodišče, ki je menilo, da rasistični predsodki na proces in odločitev porote, v kateri je bilo enajst belcev, niso vplivali.
»Mirno in z olajšanjem«
Morda ne v tem primeru, toda statistika Teksaške koalicije za odpravo smrtne kazni je zgovorna. V zadnjih petih letih so na vsakega na smrt obsojenega bele polti prišli trije drugačne barve kože.
Glede na javnomnenjske poizvedbe večina prebivalcev Teksasa smrtno kazen podpira, odločno ji nasprotuje zgolj petina. A tudi v Teksasu se odpor do smrtne kazni krepi, med drugim zaradi aktivistov, kakršen je duhovnik Carroll Pickett, petnajst let, do leta 1995, kaplan v zloglasni kaznilnici Huntsville. Pickett je bil ob Charlieju Brooksu, prvem usmrčenem po ponovni uvedbi kazni leta 1982 in hkrati prvem obsojencu na svetu, ki so ga usmrtili z injekcijo. Kot je včeraj Pickett, ki je na zadnji poti spremljal skupno 95 ljudi, zapisal na Guardianovi spletni strani, mu je bilo najtežje ob usmrtitvi Carlosa DeLune leta 1989: »Vedel sem, da ni storil ničesar, hkrati pa so bili on in drugi po nedolžnem obsojeni v zadnjih trenutkih najbolj mirni. Vedeli so, da so poskusili z vsakim razpoložljivim pravnim sredstvom, da bi se rešili, in da ne morejo storiti ničesar več. Smrt so dočakali mirno in z olajšanjem.«
Svoboden po osemnajstih letih
Carlos DeLuna je eden od najmanj treh usmrčenih v skladu s teksaško zakonodajo, ki so bili (pozneje dokazano) nedolžni; njega so »zamenjali« z nekim drugim Carlosom. Ruben Cantu je bil štiri leta pozneje usmrčen predvsem na podlagi izjav prič, ki so po izvršeni kazni izjave spremenile. Leta 2004 usmrčeni Cameron Todd Willingham pa je bil za požar, v katerem so umrli trije otroci, obsojen na podlagi forenzičnih izsledkov, ki so se izkazali kot neverodostojni.
Omenjeni trije niso imeli sreče, kakršne je bil po osemnajstih letih čakanja »v vrsti« na usmrtitev deležen Anthony Graves. Več kot 300 smrtnih kazni so v tem času izvršili v Teksasu, Graves pa je pred dvema letoma dočakal svobodo, saj je pritožbeno sodišče sodbo proti njemu razveljavilo.
Zaradi obsodb nedolžnih so nekatere ameriške države zadnja leta izvrševanje smrtnih kazni resda zadržale, toda skupno jih ima kot kazen to v svoji zakonodaji še vedno 32 oziroma tri petine. um
