Minuli četrtek je Indija zavrnila sporazum z Balija, ki ga je lani decembra po mučnih pogajanjih doseglo drugih 160 članic Svetovne trgovinske organizacije (STO). New Delhi je tako onemogočil poenostavitev carinskih postopkov, ki naj bi dodatno zmanjšala ovire pri trgovini med državami in tako omogočila povečanje gospodarske rasti po svetu. Sicer je bil balijski sporazum že tako zelo skromen, saj ni prinesel nobenega napredka pri menjavi industrijskih izdelkov in storitev, niti zmanjšanja kmetijskih subvencij.
Indijski veto je bil v zadnjih dveh mesecih že drug hud udarec za STO in njeno politiko uveljavljanja pravične in neovirane mednarodne trgovine, ki sta v zadnjih 20 letih izboljšala življenjski standard milijonom v revnih državah. Do prvega takega udarca, ki bi ga lahko imenovali tudi strahotno ponižanje, je prišlo 19. junija, ko je Wikileaks razkril zaupni delovni dokument o »Trade in Services Agreement« (TiSA), v katerem želi povsem mimo STO sodelovati 50 večinoma bogatih držav, tudi celotna EU s Slovenijo, ZDA in Japonska. Gre za sporazum o prostem pretoku storitev, zlasti na področju bančništva, zavarovalništva, spletne trgovine in pomorskega transporta. Pogajanja o TiSA so se sicer začela marca 2013 tudi zato, ker so v STO pogajanja o izmenjavi storitev že vrsto let neuspešna. Pomen takšnega sporazuma lahko razumemo v luči dejstva, da storitve predstavljalo tri četrtine bruto svetovnega proizvoda, a samo petino mednarodne menjave. Tako bi se v primeru sporazuma TiSA cena storitev zmanjšala tako za izvajalce kot za porabnike, kar bi zaradi povečanja kupne moči množic omogočilo večjo gospodarsko rast.
Labodji spev STO?
Nekateri poznavalci svetovnega gospodarstva govorijo celo o labodjem spevu STO. Konec naj bi bilo tudi velikega obdobja globalizacije, ki je v zadnjih 20 letih stotine milijonom ljudi v Aziji omogočila dvig iz najbolj bedne revščine v človeka vredno življenje, v Latinski Ameriki in Afriki pa vsaj nekaj deset milijonom. Ta rast blaginje v državah tretjega sveta je namreč povezana tudi s politiko STO, ki jo ponazarja naslednja primerjava: med letoma 1960 in 1990 je vsak peti človek živel v gospodarstvu, ki je bilo odprto svetu, danes je takih devet desetin ljudi.
Zdaj je ta proces globalizacije torej pod vprašajem. Poleg tajnega pogajanja 50 bogatih držav na svetu nastajajo še številni bilateralni in regionalni sporazumi, ki rušijo multilateralno ureditev, kakršno je vzpostavila STO. Med takšna bilateralna dogovarjanja, ki se požvižgajo na multilateralnost STO, sodijo tudi pogajanja o transatlantskem trgovinskem sporazumu med EU in ZDA.
Vse večja je torej nevarnost, da bodo odslej glavne tri svetovne sile, ZDA, Kitajska in EU, morda še Indija in Japonska, z bilateralnimi pogodbami vsiljevale pravila igre, se pravi norme, ki jim ustrezajo pri mednarodni menjavi. To pomeni, da bodo najmočnejši odločali o tem, kaj je prav. Prav proti temu je bila leta 1995 ustanovljena STO, kjer ima vsaka država svoj glas. Multilateralni okvir, ki ga je omogočala STO, je tako zagotavljal, da je bila neka majhna in revna država glede trgovinskih pogajanj, ki so zadevala njeno gospodarstvo in podjetja, bolj enakopravna z močnejšimi (ZDA, EU ali Kitajsko), kot bi bila z njimi v bilaterali. Začetek konca razvoja pravičnega multilaterizma je morda odločitev bogatih in močnih ZDA leta 2003, da z revnimi in šibkimi zahodnoafriškimi državami ne bodo sklenile kompromisa o subvencioniranju svoje bombažne industrije.
Pristranskost nacionalnih sodišč
Izjemen dosežek STO je tudi njeno sojenje v trgovinskih sporih (dispute settelement mechanism). Njeno postavljanje na stranski tir pomeni, da bodo s širjenjem bilateralnih sporazumov o teh sporih, naj zadevajo podjetja ali države, vse bolj razsojala nacionalna sodišča, ki pa se seveda v mednarodnih zadevah, kot zdaj lepo kaže argentinski primer, težko izognejo pristranskosti. Sicer je pri transatlantskih pogajanjih med ZDA in EU eno najbolj spornih področij ravno vprašanje o arbitražnih sodiščih. Ne glede na to, kaj se na tem področju dogaja med EU in ZDA, pa bodo arbitražna sodišča gotovo hotele imeti bogate in močne države, tako da bodo v prihodnosti, ko ne bo več STO, šibke in revne države prikrajšane tudi za relativno pravično razsojanje trgovinskih sporov. Samovolji neke države pa se pogosto želijo izogniti prav tako podjetja, kar jim je omogočala STO.
