Svoboda izražanja nikoli ne more biti absolutna in vsaki demokratični državi se zastavlja težko vprašanje, kje so njene meje. Najbrž ni nič spornega, da so v zadnjih dneh v Franciji začeli vsaj 60 preiskav zaradi zagovarjanja terorizma. Neki moški, ki je ob prometni nesreči pred policistom upravičeval pokol karikaturistov in drugih, je bil že obsojen na štiri leta zapora. Poleg tega so po francoskih šolah v okoli 200 primerih proti otrokom in najstnikom uvedli disciplinske ukrepe, ker so po terorističnem napadu na uredništvo Charlie Hebdoja na primer kazali znak V ali z žvižganjem motili minuto tišine na čast pobitih iz satiričnega tednika.
Že nekaj dni pa je zaradi naklonjenosti, ki jo je na facebooku pokazal do enega od teroristov, v preiskavi tudi zloglasni, a med mladimi muslimani izjemno priljubljeni 48-letni temnopolti humorist Dieudonné. Po številnih očitkih francoskim oblastem tako na družbenih omrežjih kot v tujini, da niso pravične in nepristranske, saj naj bi pri Dieudonnéju drugače postavljale meje svobode izražanja kot pri tedniku Charlie Hebdo, je pariški dnevnik Le Monde včeraj poskušal razčistiti to vprašanje v uvodniku.
Prepovedano je žaliti vernike
Kot poudarja Le Monde, je Francija laična država, zato bogokletja in žalitve vere ne obravnava kot kršenja zakona. Prepovedano je žaliti vernike, dovoljeno pa je smešiti religije in njihove dogme, torej tudi norčevati se iz preroka Mohameda. Charlie Hebdo se je sicer norčeval tudi iz krščanskega in judovskega boga. Ni pa se dovoljeno norčevati iz holokavsta in njegovih številnih žrtev, kar počne Dieudonné.
Vendar meje svobode izražanja niso povsem samoumevne, tako da jih morajo zakonodajalci in sodišča v demokratični družbi, tudi v Franciji, vedno znova postavljati. V Franciji sta bila glede tega v zadnjem desetletju na tapeti predvsem Charlie Hebdo in Dieudonné, ki sta namerno preizkušala meje dovoljenega. Tednik so sicer 49-krat tožili zaradi domnevnega zlorabljanja svobode izražanja na različne načine in sodišča so ga obsodila devetkrat, predvsem zaradi zmerjanja in žalitve določene osebe, nikoli pa ne zaradi spodbujanja k diskriminaciji, sovraštvu ali nasilju proti muslimanom.
Glede karikatur je sodišče leta 2007 odločilo, da »pomagajo k razvoju svobode izražanja in čeprav žalijo muslimane, nimajo tega namena«. Tudi Dieudonnéja je sodišče leta 2005 oprostilo antisemitizma, potem ko se je v skeču norčeval iz pravovernega juda. Toda v naslednji letih je temnopolti humorist izgubil več sodnih procesov, v katerih je bil obsojen zaradi »spodbujanja rasnega sovraštva« in »zanikanja zločinov proti človeštvu«. Francoska vlada pa je predlani njegove predstave celo prepovedala.
Sporni Dieudonné
Pred nekaj dnevi je policija proti Dieudonnéju začela preiskavo, ker je 11. januarja, torej po znamenitih množičnih demonstracijah v znamenju »Jaz sem Charlie« na svoji strani na facebooku zapisal: »Ta večer se počutim kot Charlie Coulibaly.« Obdolžen je, da je na ta način izrekel podporo Amediju Coulibalyju, morilcu štirih judov v trgovini v Parizu 9. januarja, in se grdo ponorčeval iz gesla »Jaz sem Charlie«. Same demonstracije je označil za »magični trenutek, ki se lahko meri le še z velikim pokom«. Skratka, obdolžen je zagovarjanja terorizma. Še v ponedeljek pa je za te svoje šale na facebooku dejal, da so v duhu nedeljskih demonstracij, ki so zahtevale, da se je mogoče iz vsega norčevati. Premier Manuel Valls, ki ima Dieudonnéja že več let na muhi, pa je nato odločno izjavil: »Ni mogoče enačiti svobode izražanja z antisemitizmom, rasizmom in negacionizmom (zanikanjem holokavsta)!« Sicer je Dieudonné svojo kariero začel kot levičar, v zadnjih desetih letih pa se je zbližal z antisemitsko skrajno desnico, med drugim je postal prijatelj Jean-Marieja Le Pena.
Vsekakor je oster nastop proti antisemitizmu upravičen, tudi zaradi vse večjega antisemitizma med muslimani, tako da se vse več od številnih francoskih judov želi preseliti v Izrael. A pri razpravah o karikaturah preroka Mohameda, ki so velika žalitev za muslimane, tudi za tiste manj verne, bi bilo treba izhajati tudi iz širšega družbenega, ekonomskega, političnega in vojaškega konteksta, saj so muslimani vendarle v svetu in v Franciji ponižani, nemočni in ranljivi spričo zahodne prevlade. Pomislimo samo na položaj Palestincev, v težki situaciji pa so tudi mladi muslimani v revnih predmestjih, ki težko pridejo do služb. Svoboda izražanja naj bi bila vendarle svoboda predvsem nasproti oblasti in vladajočim skupinam. mš
