Nevladna organizacija Walk Free je lani drugič zapored objavila poročilo o suženjstvu po svetu in v primerjavi s predlanskimi podatki zabeležila kar 20 odstotkov več novodobnih sužnjev. Porast je posledica izboljšane metodologije, ne pa dejansko večjega števila sužnjev po svetu, opozarjajo v organizaciji in dodajajo, da je zelo težko priti do točnih ocen novodobnega suženjstva, saj gre za kriminalna dejanja, ki se vedno znova poskušajo prikriti.
Do razporeditve držav je organizacija delno prišla z raziskavami v 19 državah, za 58 držav so uporabili obstoječe raziskave in druge vire, preostale pa so uvrstili na seznam z ekstrapolacijo, pri čemer so upoštevali več dejavnikov. V primerjavi s podatki organizacije Walk Free o 35,8 milijona ljudeh, ki naj bi po svetu živeli v suženjskih razmerah in opravljali delo, v katero so bili prisiljeni in ki ga ne morejo pustiti, je statistika Mednarodne organizacije za delo (ILO) bolj konservativna. Po podatkih iz leta 2012 naj bi namreč na svetu bilo 20,9 milijona žrtev prisilnega dela.
V Sloveniji 7400 novodobnih sužnjev?
Novodobno suženjstvo je kriminalno dejanje, pri katerem osebe druge posedujejo ali nadzorujejo tako, da jih oropajo individualnih svoboščin zaradi lastnega okoriščanja. Med novodobno suženjstvo se uvršča tudi trgovina z ljudmi, katere cilj je prisilno delo, sužnjelastništvo, prostitucija ali odvzem organov.
Po ocenah organizacije Walk Free je v Sloveniji okoli 7400 novodobnih sužnjev, s čimer se je naša država v Evropi uvrstila na 11. mesto, na svetovni lestvici pa na 85. Država si je za svoj odziv z zakonskimi ukrepi na novodobno suženjstvo, kriminalizacijo tovrstnih dejanj in uvedbo nadzornega organa prislužila oceno BB. Enako oceno je dobilo še šestnajst drugih držav, med njimi Italija, Srbija, Nemčija, Portugalska, Makedonija in Danska. Oceno A z najboljšim odzivom sta dobili Nizozemska in Švedska.
Ali podatek o 7400 novodobnih sužnjih, kolikor naj bi jih bilo v Sloveniji, drži, je nemogoče preveriti. Kar zadeva trgovino z ljudmi, prek katere lahko ljudje zapadejo v izkoriščevalske oziroma sužnjelastniške odnose, je bilo v Sloveniji lani identificiranih 41 žrtev, zoper 9 oseb, povezanih s trgovino z ljudmi, pa so bili sproženi kazenski postopki. »Čeprav je to lahko le vrh ledene gore, o več kot 7000 žrtvah trgovine z ljudmi v Sloveniji ne moremo govoriti,« je zatrdil Sandi Čurin, nacionalni koordinator za boj proti trgovini z ljudmi. Ker v naši državi ni izkoriščanja na plantažah, ne poznamo pa tudi služabniškega dela, bi torej glavnina ocenjenih sužnjev morala pasti na oblike novodobnega suženjstva v obliki prekarnih del. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti raziskavo še vedno preučujejo in dodajajo, da bi se primernejši sogovornik o tej tematiki našel na ministrstvu za notranje zadeve. Tako ostajajo neodgovorjena naša vprašanja, ali se jim ocena organizacije Walk Free zdi primerna.
Na vrh lestvice 167 držav se je lani uvrstila Mavretanija. Država je kot zadnja na svetu vsaj uradno suženjstvo ukinila leta 1981, vendar ta fenomen še zdaleč ni izkoreninjen. Je del tradicionalnih družbenih odnosov v državi, ko so arabski in berberski osvajalci temnopolto prebivalstvo začeli jemati za sužnje. Takšna oblika izkoriščanja se je s stoletji po mešanju različnih etničnih skupin zasidrala v družbi. Mnogi imami v Mavretaniji še danes podstat za to obliko nehumanega izkoriščevalskega odnosa vidijo tudi v spisih korana. Sužnjelastniki nadzorujejo cele družine sužnjev. Ta status se namreč v Mavretaniji prenaša iz roda v rod, večinoma pa jih bogati lastniki uporabljajo za poljedelska in pastirska dela. Nasprotniki suženjstva že leta zaman prosijo vrhovni svet verskih voditeljev, da se jasno izrečejo proti suženjstvu.
Proti neformalni koaliciji kaste sužnjelastnikov – bejadinov, državi, policiji, sodstvu in verskim klerikom se bori Biram Dah Abeid. Predlanski nagrajenec Združenih narodov za človekove pravice je svoj boj proti sužnjelastništvu lani preizkusil na predsedniških volitvah, a je gladko izgubil proti staremu predsedniku Mohamedu Ouldu Abdelu Azizu. Odkar se od leta 2003 bori za končanje suženjstva v državi, ga mediji opisujejo kot heretika, dobiva številne grožnje, večkrat pa je zaradi organiziranja protestov proti suženjstvu in zahtev priprtja sužnjelastnikov pristal v zaporu. Tam je tudi te dni, saj je organiziral karavano protisuženjskega ozaveščanja vaščanov na jugu države ob meji s Senegalom.
Ne neslavni lestvici sužnjelastništva Mavretaniji z največjimi deleži sužnjev glede na število prebivalstva sledijo Uzbekistan, Haiti, Katar, Indija in Pakistan. Kar 71 odstotkov celotne ocene 35,8 milijona sužnjev je po podatkih organizacije Walk Free v Indiji, na Kitajskem, v Pakistanu, Uzbekistanu, Rusiji, Nigeriji, Demokratični republiki Kongo, Indoneziji, Bangladešu in na Tajskem.
V suženjstvo prodani otroci
V zalivski državi Katar, ki bo leta 2022 gostila svetovno nogometno prvenstvo, so življenjske razmere novodobnih sužnjev posebno katastrofalne. Čeprav delavci iz Šrilanke, Nepala, Bangladeša, afriških držav in Severne Koreje pripotujejo v Katar prostovoljno, posrednikom pa za ureditev dela plačajo več tisoč evrov, se njihova pot s trebuhom za kruhom pogosto konča v prisilnem delu, ki je podobno suženjstvu. Za težaško delo na gradbiščih dobijo dobrih 150 evrov na mesec, kjer jih med gradnjo stadionov, hotelov in drugih poslopij, s katerimi si bogata zalivska država obeta ustvariti najbolj glamurozno nogometno svetovno prvenstvo dotlej, tako kot egipčanske sužnje pri gradnji piramid pogosto tudi pretepajo. Mnogi delavci po več mesecev ostanejo brez plačila. Natrpani v skromnih bivalnih zabojnikih živijo v nečloveških razmerah. Katarska vlada je za tuje delavce vzpostavila telefonsko linijo za prijavo zlorab in tudi varna zatočišča, vendar se izkoriščanje delavcev nadaljuje.
Kljub poskusom indijske vlade sužnjelastniški odnosi tudi na Indijski podcelini niso izkoreninjeni. Po podatkih Walk Free je v Indiji kar 14 milijonov sužnjev, med njimi tudi na tisoče otrok. Številne družine namreč zaradi denarne stiske prodajo svoje otroke ali pa jih prisilijo v delo. Kar 70 odstotkov tovrstnih primerov prihaja s podeželja. Ob novembrski obeležitvi tedna proti suženjskemu delu otrok je letošnji Nobelov nagrajenec za mir Kajlaš Satjarti, ki je s svojo nevladno organizacijo rešil tovrstnega dela več kot 80.000 otrok v domovini, pozval k učinkovitejšemu globalnemu ukrepanju.
