Potem ko je vodja srbskih socialistov in srbski premier Ivica Dačić uspešno opravil »umazano« delo, je močnejša koalicijska partnerica Srbska napredna stranka (SNP), naslednica Šešljeve Srbske radikalne stranke, ugotovila, da za vladanje ne potrebuje več ne njega ne socialistov. Dačić je namreč pod pokroviteljstvom EU dosegel dogovor s »smrtnim sovražnikom«, kosovskim premierjem Hashimom Thaçijem o začetku normalizacije odnosov. Za to je dobil aplavz Bruslja, Srbija začetek dolgo obljubljenih pristopnih pogajanj z EU, a tudi etiketo narodnega izdajalca, s tem pa ne preveč zaželenega koalicijskega partnerja.
Predsednik države Tomislav Nikolić in namestnik premierja ter notranji minister Aleksandar Vučić, oba vodilna moža SNP, sta ugotovila, da so Dačić in njegovi socialisti moteči elementi, ki so na nacionalni ravni glede podpore zdrsnili na samo 10 odstotkov ter da je pravi trenutek za popoln prevzem oblasti v Srbiji. Zato je predsednik Nikolić uresničil želje podpremierja Vućiča ter napovedal predčasne parlamentarne volitve za 16 marec. Socialistu Dačiću ostane le razmislek o tem, ali nemara ni naredil usodne napake, ko je po volitvah 2012 preklical že doseženi koalicijski dogovor s skupino strank Izbira za boljše življenje Borisa Tadića. Ta je tedaj na volitvah dosegla 22,3-odstotno podporo in za Nikolićevo Premaknimo Srbijo zaostala zgolj za 2 odstotka. Nikolić je ponudil Dačiću mamljivi premierski položaj, česar Tadić ni storil, socialistom pa nekaj pomembnih ministrstev, toda ko sta se povezala Nikolić in Srbska radikalna stranka Aleksandra Vućića v Srbsko napredno stranko, so v tej konstelaciji socialisti postali leva periferna in moteča stranka.
Pravljica za volilce
Nikolićeve in Vučićeve razlage, da so volitve potrebne, da bi se politični vrh prečistil in okrepil za nujne gospodarske reforme, so pravljica za volilce. Dačić namreč ni bil nič manj in nič bolj zagret zanje kot močnejši in večji koalicijski partner, kar ponazori tudi nedavni odstop ministra za gospodarstvo Radulovića iz vrst SNP, ki je potožil, da celotna vlada ni pripravljena podpreti korenite in nujne spremembe. Kazen za to je doletela premierja Dačića, čeprav je bil koalicijski partner Vučić tisti, ki je pogosto igral na nacionalno socialno noto in ponavljal, da je treba zaščititi »majhnega človeka, srbske delavce, upokojence, mladež«. Dačiću je pripadla neslavna vloga izdajalca, ki se pogaja s Kosovci, Vučiću pa volilcem všečna vloga odrešitelja, ki je, čeprav samo notranji minister, v Srbijo pripeljal tuje investitorje.
Zadnje javnomnenjske ankete kažejo, da bi SNP presegla 40-odstotno podporo na volitvah ter da se vse preostale pomembnejše stranke sučejo okoli desetodstotne podpore, kar naj bi pomenilo, da imata Vučić in Nikolić samo »sladke skrbi«: koga od manjših »neškodljivih« strank povabiti v koalicijo za lagodno parlamentarno večino in samostojno vodenje države. Toda ni odveč pokukati tudi v zgodovino zadnjih desetih parlamentarnih volitev, odkar je Srbija samostojna država. Kar trije politiki – Milošević, Koštunica in Tadić – so potegnili kratko, ko so, prepričani, da so močni, razpisali predčasne volitve, da bi moč še bolj okrepili, potem pa so bili poraženi. Volilni »čudeži« v Srbiji le niso tako redek pojav, pravijo analitiki z malo daljšim zgodovinskim spominom. sz