Pred dvema letoma je Christopher Boyce dejal, da se mu žvižgač Edward Snowden smili. »Nikomur več v življenju ne bo mogel zaupati. Za vedno bo ubežnik, dokler ga ne dobijo,« je dejal v pogovoru za CNN junija 2013, isti mesec, ko so na dan prišla Snowdnova razkritja. Boyce je vedel, o čem govori. V 70. letih je bil mlad idealist, ki je kot pogodbeni delavec dobil vpogled v depeše Cie. Zgrožen nad spoznanjem o ameriškem vmešavanju v najvišjo politiko Avstralije in drugih zavezniških držav je dokumente preko sodelavca predal Sovjetski zvezi. Potem pa se je do aretacije in obsodbe dve leti izmikal ameriškim oblastem. »Preveval me je občutek pogube. Vedel sem, da sem prestopil točko, od katere ni vrnitve,« je dejal in dodal, da bodo Snowdna začeli dajati dvomi, osamljenost in domotožje.
Ali kaj od tega morda drži, ni znano. A Snowden si želi domov. V torek je njegov ruski odvetnik Anatolij Kučerena, ki tudi rad piše, v Moskvi predstavljal svojo knjigo Čas hobotnice. Gre za roman, ki je napisan po zgodbi Snowdna. Kučerenova predstavitev je, hote ali nehote, pritegnila globalno pozornost, ko je razkril, da med odvetniškimi ekipami v ZDA, Nemčiji in Rusiji potekajo dejavnosti za Snowdnovo vrnitev. »Ne bom skrival, da si želi vrniti domov. In delamo vse, da bi se to zgodilo. Je skupina ameriških in nemških odvetnikov, sam se s tem ukvarjam na ruski strani,« je dejal Kučerena. To je novost. Doslej ni bilo znano, da bi si Snowdnova ekipa globalno prizadevala za njegovo vrnitev.
Sojenje po zakonu iz leta 1917
Snowden je sicer že prej govoril o želji po vrnitvi iz Rusije, kjer je od junija 2013 in kjer je lani dobil triletno dovoljenje za bivanje, nedvomno tudi zaradi političnih računic na najvišji ravni. ZDA ga iščejo zaradi odtujitve gore zaupnih dokumentov Nacionalne varnostne agencije, ki so končali v medijih. Toada Snowden postavlja pogoje: »(Ameriški) vladi sem povedal, da bom šel prostovoljno v zapor, če bo to služilo pravemu namenu. Bolj kot zase mi je mar, kaj bo z državo. Ne smemo dopustiti, da zakoni postanejo politično orodje, ali se strinjati z zastraševanjem ljudi, naj se prenehajo zavzemati za svoje pravice. Del takšnega dogovora ne bom,« je dejal lani za revijo Wired.
Kaj torej želi? Zvezne oblasti so proti njemu leta 2013 vložile obtožnico v treh točkah. Ena trdi, da je odtujil lastnino zvezne vlade, drugi dve pa se tičeta protivohunskega zakona iz leta 1917: nepooblaščeno posredovanje informacij o obrambi države in prostovoljno posredovanje zaupnih informacij o obveščevalnih komunikacijah nepooblaščeni osebi. Za vsako točko je zagrožena najvišja kazen desetih let zapora, torej največ trideset let, če ne bi sledila še kakšna obtožba.
Snowden in njegova ekipa pa sojenje po sto let starem protivohunskem zakonu spodbijajo. Ta govori o vohunih in jih ne ločuje od žvižgačev. Snowden trdi, da na sojenju po tem zakonu ne bi imel možnosti javnosti in sodišču povedati svoje zgodbe in motivov, zakaj je storil, kar pač je. Daniel Ellsberg, ki je leta 1971 medijem posredoval Pentagonove dokumente, ki so pokazali, da vojska in oblast zavajata javnost glede uspešnosti vojne v Vietnamu, je lani zapisal, kako je bilo videti sojenje po omenjenem zakonu: »Ko me je moj odvetnik končno vprašal, kar sva bila dogovorjena, zakaj sem prekopiral Pentagonove dokumente, so me utišali, preden sem odprl usta. Vladni tožilec je ugovarjal vprašanju in sodnik mu je dal prav. Moj odvetnik je dejal, da še ni slišal za primer, da obtoženi ne bi smel razložiti poroti, zakaj je storil, kar je. Sodnik mu je odvrnil, no, zdaj ste slišali.« Podobno je bilo nenazadnje leta 2013 na sojenju vojaku Bradleyju Manningu, ki je zaupne podatke posredoval Wikileaksu.
Izginil z radarja Američanov
Snowden tudi pravi, da ne želi končati v zaporu kot svarilo potencialnim žvižgačem. Toda možnost dogovora z ameriško vlado, na kar namiguje Kučerena, se zdi blizu ničli. Njeni predstavniki so doslej obljubili le, da za Snowdna ne bodo zahtevali smrtne kazni. Sicer pa je njihovo stališče dosledno: če je res domoljub in verjame, da je delal prav, naj se vrne domov in prestane sojenje pod ameriškimi zakoni. Mogoče seveda je, da se bo zgodilo, pred čemer opozarja Christopher Boyce, in bodo Snowdna premagali domotožje, osamljenost in zagrenjenost ter se bo vrnil brez dogovora z vlado. Ali pa bo vztrajal. Boyce ima v tem primeru zanj drugo opozorilo: nikoli ne bodo odnehali, preden ga dobijo.
Sodeč po pisanju Washington Posta so sicer trenutno na slabi poti: »Upali smo, da bo dovolj neumen in sedel na kakšno letalo… Ni bil. In odkar je izginil v Rusiji, se zdi, da so ZDA za njim izgubile vsako sled,« je časniku lani dejal neimenovani vladni predstavnik, seznanjen s poskusi FBI, Cie in zunanjega ministra, da se dokopljejo do Snowdna. Glede na to, kako kritičen je do (ne)sposobnosti ameriških obveščevalcev sam Snowden, to morda drži. Lahko pa so to zgolj zvite besede, namenjene temu, da postane površen. Težko je oceniti – gre, navsezadnje, za svet vohunov.
