V Johannesburgu je bilo včeraj nenavadno turobno in deževno vreme. To je bilo dobro znamenje. Po lokalnem verovanju dež kaže, da so preminulega njegovi predniki sprejeli v posmrtno življenje. Tako so ljudje včeraj ob spominski slovesnosti za umrlega Nelsona Mandelo kljubovali nalivom s slavnostnim vzdušjem. Južnoafriška republika žaluje, a obenem ponuja prizore, polne plesa, prepevanja in pozitivnih občutkov. Slovo od očeta naroda, kot so rekli Mandeli, ljudje razumejo kot praznovanje njegovih dosežkov, v prvi vrsti padca aparthaida in rasne sprave, ki mu je sledila, pa čeprav razmere v državi četrt stoletja kasneje niso rožnate. »Njegova dolga pot je končana, zdaj lahko končno počiva,« je dejal Cyril Ramaphosa, vodja spominske slovesnosti, ki je naključno sovpadala s svetovnim dnevom človekovih pravic.
Rokovanje v duhu idej Mandele
Na stadionu v Johannesburgu je spominska slovesnost potekala na istem prostoru, kjer je Mandela leta 1990 nagovoril množice po izpustitvi iz zapora, kjer je presedel 27 let. Belci in temnopolti so včeraj družno plesali, mahali z zastavami, pihali v vuvuzele in prepevali narodne pesmi iz časov boja proti rasni segregaciji. Stadion s 95.000 sedeži pa ni bil poln, precej prazni so bili tudi pomožni objekti, v katerih so na velikih ekranih prenašali dogajanje. K temu naj bi pripomoglo tudi to, da oblasti včerajšnjega dne niso razglasile za dela prostega.
Zato pa je bila spominska slovesnost po udeležbi voditeljev z vseh koncev sveta med največjimi v zadnjih desetletjih. Tako kot ob Mandelovi inavguraciji leta 1994 so se na enem mestu zbrali politiki, ki se sicer raje v velikem krogu izognejo drug drugemu. Tako je veliko pozornosti pritegnilo rokovanje ameriškega predsednika Baracka Obame in kubanskega voditelja Raula Castra, katerih državi nimata diplomatskih odnosov od kubanske revolucije pred več kot pol stoletja. Obama je med hojo proti govorniškemu odru ponudil roko Castru, ta pa jo je sprejel in se nasmehnil. Rokovanje ni ravno zgodovinsko, saj sta se ob naključnem srečanju leta 2000 rokovala tudi Bill Clinton in Fidel Castro. Ugibalo pa se je, da se lahko zgodi še eno odmevno rokovanje, namreč med Obamo in iranskim predsednikom Hasanom Rohanijem, ki pa ga potem ni bilo v Johannesburg.
Žvižgi domačemu predsedniku
Med opazno manjkajočimi so bili po poročanju BBC izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki je za odsotnost navedel stroške varovanja, a je morda razlog tudi v nekdaj tesnih stikih Izraela z režimom apartheida. Manjkala sta ruski predsednik Vladimir Putin in dalajlama, ki mu je Južnoafriška republika zaradi stikov s Kitajsko dvakrat zavrnila vizum. Prišel ni niti češki premier Jiří Rusnok, ki ga je državna televizija pred dnevi ujela, ko je dejal, da ima prenatrpan urnik in da ga ob misli na udeležbo na spominski slovesnosti »spreletava srh«. Kasneje se je opravičil.
Zato pa je bilo navzočih mnogo drugih visokih gostov. Med njimi so bili generalni sekretar OZN Ban Ki Moon, štirje od petih še živečih ameriških predsednikov (Obama, George W. Bush, Clinton in Jimmy Carter), predsednik Zimbabveja Robert Mugabe, vsi štirje še živeči britanski premierji (David Cameron, Gordon Brown, Tony Blair, John Major), francoski predsednik François Hollande, hrvaški predsednik Ivo Josipović, srbski predsednik Tomislav Nikolić, Slovenijo je zastopal predsednik Borut Pahor.
Opaznega neodobravanja in žvižgov je bil deležen domači predsednik Jacob Zuma, ki je bil z Mandelo zaprt na zloglasnem otoku Robben, a v domači javnosti ni priljubljen zaradi korupcijskih škandalov pa tudi visoke brezposelnosti, kriminala in revščine. Kljub Mandelovim naporom, da poenoti nacijo, država ostaja ena tistih z največjimi razlikami med belci in temnopoltimi, saj imajo slednji v povprečju šestkrat nižji standard.
Pogreb v nedeljo
Spominska slovesnost se je s skupno molitvijo voditeljev različnih ver začela s skoraj enourno zamudo, nato pa so za govorniški oder stopili domači in tuji voditelji ter sorodniki in prijatelji Mandele, ki so ga Južnoafričani klicali po plemenskem imenu Madiba. Največ pozornosti in aplavza je požel prvi temnopolti ameriški predsednik, čeprav so mu nekateri kritiki doma očitali nedoslednost, ker se spomladi ni udeležil pogreba nekdanje britanske premierke Margaret Thatcher.
Obama je Mandelo označil za velikana zgodovine in zadnjega velikega osvoboditelja v 20. stoletju. Kritično pa je dejal, da »je med nami preveč takšnih, ki veselo pozdravljamo Madibovo dediščino rasne sprave, a se strastno upiramo tudi zmernim reformam, ki bi zmanjšale kronično revščino in naraščajočo neenakost. Preveč je voditeljev, ki pozdravljajo Madibov boj za svobodo, a ne sprejemajo drugačnih mnenj lastnih ljudi.«
Od danes do petka bodo posmrtni ostanki Mandele ležali v Pretoriji v državnem poslopju, kjer je leta 1994 zaprisegel kot predsednik. Pokopali ga bodo v nedeljo, in sicer v vasi Qunu, kjer je odraščal, sedemsto kilometrov južno od Johannesburga. Pogrebu bo prisostvovalo nekaj tujih voditeljev, a bo potekal v družinskem krogu.