Danes naj bi se iz svoje šestmesečne misije v domovino vrnil 20. kontingent Slovenske vojske, ki je tako kot njegovi predhodniki v zadnjih desetih letih pomagal pri stabilizaciji Afganistana. Ena najbolj spornih vojaških misij v slovenski javnosti se tako končuje. V desetih letih je Slovenija za vojaško prisotnost v Afganistanu namenila dobrih 42 milijonov evrov. Potem ko se bo 37 pripadnikov 20. kontingenta vrnilo v Slovenijo, bosta na regionalnem poveljstvu sil ISAF v Heratu ostala samo še dva častnika.
Misija končana brez smrtnih žrtev
Pripadniki 20. kontingenta Slovenske vojske so skupaj s koalicijskimi silami v Afganistanu izvajali urjenje tamkajšnjih varnostnih sil. Kot je za Dnevnik iz Afganistana pojasnil poveljnik kontingenta, podpolkovnik Vilibald Polšak, so slovenski vojaki na zahodu države skupaj z italijanskimi kolegi urili inženirski bataljon afganistanske vojske, pripadniki enote za posebno delovanje pa so na vzhodu države skupaj z ameriškimi vojaki izobraževali pripadnike enote za specialno delovanje. Tudi pripadniki zadnjega večjega slovenskega vojaškega kontingenta se v domovino vračajo brez smrtnih žrtev. Slovenija je tako ena izmed redkih članic Nata, ki med službovanjem pod Hindukušem ni utrpela človeških izgub. Telefonske slušalke z bridko novico ni bilo treba dvigniti tudi poveljniku Polšaku, čeprav so bili prav pripadniki njegovega kontingenta novembra lani tarča enega najresnejših napadov na slovenske vojake. Med patruljo so napadalci na slovenske vojake streljali z avtomatskim orožjem in težkim mitraljezom, na kar so ti odgovorili z osebno oborožitvijo, na pomoč pa so poklicali tudi dve letali F16.
Ko bo poveljnik Polšak čez nekaj dni z vsemi pripadniki kontingenta na vojaškem letalu, se mu bo odvalil kamen od srca. »Počutil se bom lažjega za 35 duš. Svojim pripadnikom sem ob poti v Afganistan povedal, da upam, da se bomo v istem številu vrnili v Slovenijo. Za poveljnika neke enote je takšen razplet najsrečnejši dogodek,« razlaga Polšak.
V desetletju slovenskega sodelovanja v Afganistanu se je tako pod Hindukušem zvrstilo več kot 1271 pripadnikov Slovenske vojske (200 častnikov, 387 podčastnikov, 606 vojakov, 60 vojaških uslužbencev in 18 civilnih oseb). Sprva je Slovenska vojska delovala v Kabulu, kasneje pa v Heratu na zahodu države, kjer so varovali oporišče Arena, patruljirali, spremljali provincialna moštva za obnovo in urili afganistanske vojake. »V Afganistanu smo se izkazali kot enakovredni Nato partnerji,« ocenjuje poveljnik Polšak. V praksi so preverili, kaj so se naučili med usposabljanjem po evropskih Nato oporiščih, pridobljeno znanje pa nameravajo prenesti vojakom, ki niso uspeli videti tega mednarodnega okolja.
Se bo Slovenija odločila za nadaljevanje misije?
Prenos odgovornosti za državo je sedaj v polnem teku. Čeprav se bo v Afganistanu končalo bojno delovanje tujih sil, glavnina pa se jih bo umaknila, vendarle umik ne bo popoln. Novi afganistanski predsednik bo moral podpisati obrambni sporazum z ZDA, ki bo določal naravo in obseg delovanja ameriške vojske na afganistanskih tleh po končani varnostni tranziciji leta 2014. Temu sporazumu bo sledil še podoben obrambni dogovor z zvezo Nato, ki bo urejal prisotnost drugih koalicijskih sil pod Hindukušem. Oba sporazuma bosta služila kot osnova za odločanje slovenske vlade, ali bo v Afganistanu vojaško ostala prisotna še po letu 2014.
Narava te vojaške misije, ki je že poimenovana kot Odločna podpora, se bo precej spremenila. Od 8000 do 12.000 tujih sil naj bi prvenstveno pomagalo pri urjenju in nadaljnjem usposabljanju afganistanske vojske in policije. Obrambni minister Roman Jakič je pred časom dejal, da bi za novo vojaško misijo Nata v Afganistanu potrebovali nov mandat Združenih narodov, čeprav ob povabilu afganistanske vlade ta ni nujen. Takšno stališče naj bi s Slovenijo delilo več držav, med drugim Nemčija in Italija.
Slovenija se očitno nagiba k sodelovanju v novi misiji Nata po letu 2014. Na strokovni ravni naj bi že definirali okvir morebitnega sodelovanja, predvsem naj bi bil poudarek na civilnemu sodelovanju in manjših namenskih enotah za usposabljanje afganistanskih sil na nišnih področjih, kot je logistika. Slovenija bi utegnila v Afganistan po letu 2014 poslati 10–11 vojakov, letni strošek nadaljnje slovenske prisotnosti v Afganistanu pa bi znašal do 1,5 milijona evrov.
Vodilna vloga za vojsko, razvojna pomoč v ozadju
Mednarodna skupnost sicer po letu 2014 načrtuje okrepitev razvojne pomoči za Afganistan. Tovrstna slovenska pomoč deželi pod Hindukušem je bila v primerjavi z denarjem, ki ga je država namenjala za vojaško prisotnost, sicer izjemno skopa. Razmerje med vojaško in različnimi oblikami razvojne oziroma humanitarne pomoči je bilo po podatkih ministrstev za obrambo in zunanje zadeve 10:1. Za vojaško prisotnost v Afganistanu se je iz državnega proračuna v desetih letih steklo dobrih 42 milijonov evrov, medtem ko je za različne oblike razvojne pomoči (tako bilateralne kot znotraj EU) in humanitarne pomoči Slovenija namenila dobra 4,2 milijona dolarjev. Ena izmed konstantnih premis stabilizacije Afganistana je, da gresta zagotavljanje varnosti s pomočjo varnostnih sil in razvojna pomoč z roko v roki. V slovenskem primeru je vodilna vloga pripadala vojski. Tako kot se bo slovenska vojaška vpletenost v prihodnje popolnoma ukinila ali korenito zmanjšala, se rezi načrtujejo tudi pri razvojni pomoči za Afganistan. V prihodnjih dveh letih bo za tovrstne projekte namenjenih po 80.000 evrov na leto. 30.000 evrov bo namenjenih za dokončanje dvoletnega projekta psihosocialne pomoči mladoletnim dekletom v priporih v Heratu in njihove integracije v družbo, 50.000 evrov pa za usposabljanje visokih državnih uslužbencev Afganistana na področju upravljanja migracij in osebnih statusov. Slovenska zastava še plapola v Afganistanu. Z droga jo bodo sneli, ko bo državo zapustil še zadnji pripadnik vojske.
