Ko se je že zdelo, da pogajalci na podnebni konferenci Organizacije združenih narodov v Limi sploh ne bodo našli dogovora, so tako rekoč v zadnjem trenutku, v noči na nedeljo, vendarle našli kompromis. Toda besedilo, ki so ga sprejeli šele v »podaljšku« podnebnega vrha, je nevarno razvodenelo, opozarjajo okoljevarstvene organizacije, ki se bojijo, da bodo podnebne spremembe prehitele politiko, ki jih skuša omejiti.
Največje razlike med stališči industrijskih držav in tistih v razvoju je tudi tokrat povzročalo vprašanje, kako se bo razdelilo breme zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Industrijske države so zahtevale, da se tudi države, ki se zadnja leta gospodarsko vzpenjajo, kot sta Kitajska in Indija, zavežejo k prihodnjim korakom za zmanjševanje izpusta toplogrednih plinov. Revne države v Afriki, Latinski Ameriki in male otoške države pa so se na drugi strani zavzemale za denarno pomoč najbogatejših držav za omilitev posledic podnebnih sprememb in opozorile, da bogastvo industrijskih držav izvira tudi iz desetletij nenadzorovanega in enako škodljivega izpusta toplogrednih plinov.
Države v razvoju so zato vztrajale pri tem, da morajo bogate industrijske države denarno podpreti denimo preselitev prebivalcev nekaterih pacifiških otokov, ki so zaradi višje gladine morja že pod vodo, in nadomestiti izpade kmetijskih pridelkov ob naravnih katastrofah, ki so posledica podnebnih sprememb.
Kaj pomagajo načrti, če jih ni mogoče primerjati
Dokument, o katerem se je 195 držav pogajalo dva tedna, naj bi predvsem razjasnil, kako bodo primerjali različne nacionalne načrte za zaščito podnebja, ki jih morajo države predložiti marca naslednje leto. V njih naj bi povedale, kako nameravajo zmanjšati izpuste toplogrednih plinov in kako bodo pomagale najrevnejšim državam omiliti posledice podnebnih sprememb.
Ti načrti naj bi bili temeljni kamen novega podnebnega dogovora, ki bi ga morali izpogajati na podnebni konferenci v Parizu v začetku decembra naslednje leto. Podnebni dogovor naj bi predvidoma stopil v veljavo leta 2020. Težava nastaja, ker je te načrte pogosto težko primerjati, zato bi potrebovali enotna merila, da bi ugotovili, ali bo doprinos posameznih držav zadostoval, da bi lahko še kako ukrotili ogrevanje zemlje.
Prvotni osnutek dogovora iz Lime je zato državam nalagal zavezo o obveščanju pa tudi za pripravo poročila, ki mora raziskati učinke nacionalnega programa za zaščito podnebja. V končni verziji je iz zaveze nastala možnost. Dogovoru je hkrati priložen 37 strani dolg dokument, ki naj bi predstavil ogrodje prihodnjega podnebnega dogovora. Kritiki opozarjajo, da postavlja več vprašanj, kot pa daje odgovorov, in da pri vprašanjih le navaja različne inačice možnih rešitev, ki segajo od zelo ambicioznih pa do povsem razvodenelih.
