Petim osumljencem bodo sodili na posebnem hitrem sodišču. Šesti osumljenec naj bi bil mladoleten, vendar poskušajo njegovo točno starost določiti s pomočjo testa kosti. Prav konkretni primer pa je sprožil, da je Indija končno spregovorila. Začelo se je s študentskimi protesti v New Delhiju. Ti so se razširili po državi, pridružili pa so se jim državljani iz različnih družbenih slojev.
Javnost zahteva smrtno kazen za vse spolne zločine
Nekaj deset tisoč jih je šlo na ulice in jasno izrazilo svoje sporočilo, da ženske ne bi smele več živeti v strahu. Toda kljub številnim pozivom vladi, naj ustavi nasilje nad ženskami, narašča tudi število tistih, ki zahtevajo, da se teh šest napadalcev usmrti. Ljudstvo zahteva smrtno kazen kot kazen za vse spolne zločine.
Smrtna kazen nadaljuje krog nasilja
Ananth Guruswamy, direktor Amnesty International v Indiji, se kot vodja organizacije bori za ustavitev končanje kršitev človekovih pravic v Indiji: »Seveda je jeza do osumljencev razumljiva, kot tudi želja, da se poostrijo zakoni povezani s spolnim nasiljem, s katerimi bi preprečili ponovitev dogodkov iz Delhija.«
Primer posiljenega in pretepenega dekleta, ki je kasneje zaradi hudih posledic tudi umrlo, je osvetlil nesprejemljivo realnost, s katero se soočajo milijoni žensk v Indiji. Nasilje nad ženskami v Indiji je vse bolj razširjeno, saj je bilo glede na statistike indijske vlade samo v letu 2011 prijavljenih več kot 220.000 primerov nasilja. Verjetno pa je dejanska številka še precej večja.
Zastareli zakoni ter šibki mehanizmi preiskovanja in preganjanja
Metka Naglič, namestnica direktorice za področje kampanj in komunikacij iz Amnesty International Slovenija, je o stališču organizacije o konkretnem primeru povedala, da se zavedajo, da ženske v Indiji potrebujejo veliko boljšo pravno zaščito, toda smrtna kazen ni pravilen odgovor: »Ta tragičen primer je izpostavil nesprejemljivo realnost, s katero se sooča na milijone žensk v Indiji. Nasilje nad ženskami je v Indiji široko razširjeno. Vzroki so številni, med drugim diskriminacija žensk, zastareli zakoni glede spolnih napadov ter šibki mehanizmi preiskovanja in kazenskega preganjanja storilcev.«
Ženske je potrebno zaščititi
Nagličeva je mnenja, da v Indiji ne potrebujejo maščevanja, ampak morajo nasloviti vzroke, zaradi kateri se nadaljuje nasilje nad ženskami. Reformirati morajo zakone in pravosodno-kazenski sistem, vključno s spremembo definicije posilstva, ki je trenutno daleč od ustreznega: »Nasloviti morajo obžalovanja vredno nizko stopnjo obsodb za ta kazniva dejanja. Ta namreč prispeva k vzdrževanju kulture nekaznovanosti. Indijske policiste morajo bolje usposobiti za obravnavanje primerov spolnega nasilja, za žrtve tega nasilja pa je treba vzpostaviti sistem podpore. Vse te spremembe so tiste, ki bodo dejansko prispevale k zaščiti žensk.«
Amnesty International nasprotuje smrtni kazni brez izjeme
Po njihovem mnenju gre za kruto in nečloveško obliko kaznovanja. Smrtna kazen krši pravico do življenja, kot jo razglaša Splošna deklaracija o človekovih pravicah, in primeri iz vsega sveta po besedah Nagličeve kažejo, da ni dokazov, da bi imela grožnja z usmrtitvijo kakšen poseben učinek na potencialne zločince. New York Times je v svoji študiji septembra 2000 ugotovil, da je bila v zadnjih 20 letih stopnja umorov v ameriških državah, v katerih uporabljajo smrtno kazen, od 48 do 101 odstotek višja kot v državah, ki nimajo smrtne kazni.
V porastu države, ki so opustile smrtno kazen
Po poročanju Amnesty International so številne države v preteklem desetletju opustile smrtno kazen, med njimi so Albanija, Argentina, Armenija, Butan, Grčija, Latvija, Mehika, Filipini, Turčija in Uzbekistan. Kazahstan je opustil smrtno kazen za manjše zločine, Kitajska je omejila smrtno kazen za določene ekonomske zločine in od vrhovnega sodišča zahtevala ponoven pregled vseh primerov smrtnih obtožb.
Belorusija je edina država v Evropi in nekdanji Sovjetski zvezi, kjer je še uzakonjena smrtna kazen. Kitajska, Iran, Saudova Arabija, ZDA in Jemen pa so med tistimi državami, ki najbolj pogosto izvršujejo usmrtitve in tako neposredno kršijo mednarodno pravo človekovih pravic.
