Da gre zdaj zares in da je hudič vzel šalo glede škotskega referenduma o odcepitvi od Velike Britanije, so ugotovili tudi v Londonu, saj se vse več znanih politikov vključuje v prepričevanje Škotov, da »jim bo skupaj (z Angleži) bolje«. 18. septembra oziroma čez pet mesecev bodo Škoti na voliščih odgovorili na preprosto vprašanje, ali želijo Škotsko kot samostojno državo. Večinski da za samostojnost bi pomenil konec 300-letne unije pod britansko krono, ki ji je, kot je dejal vodja Škotske nacionalne stranke in škotski premier Alex Salmond, potekel rok trajanja in je prišel čas za lastno državo, ki so jo nekateri Škoti »prodali za angleško zlato«, potem ko Londonu ni uspelo pokoriti škotskih kraljev z ognjem in mečem.
»Ogrožena« evropska varnost
Med uglednejšimi politiki, ki so se lotili pojasnjevati Škotom nespametnost odločitve, da gredo po svoje, je treba omeniti lorda Georgea Robertsona, nekdanjega obrambnega ministra in šefa Nata, ki Škote »straši« z ugotovitvijo, da bi odcepitev imela »kataklizmične posledice za evropsko stabilnost, saj bi dala zeleno luč separatistom po celi Evropi in zunaj nje in bi bila največje darilo diktatorjem in sovražnikom Zahoda, ki komaj čakajo razpadanje enega izmed stebrov demokracije in stabilnosti na svetu«.
Bivši premier laburist Gordon Brown je ubral drugo taktiko in nagovoril sila pomemben del volilnega telesa. Spomnil je starejše Škote, da jim trenutne pokojnine, ki niso slabe, zagotavlja London, v primeru osamosvojitve pa bodo v rokah vlade v Edinburgu. Ta lahko v začetku, ko bo tekla severnomorska nafta, zagotovi podobno raven pokojnin, Škotom sporoča Brown, v velikih težavah pa bo pokojninski sklad pozneje, še posebej, ker se škotska populacija stara hitreje od angleške in ne bo dovolj zaposlenih, da zagotovijo sedanjo raven pokojnin.
Zagovorniki neodvisnosti pravijo, da govori neumnosti, saj da bo neodvisna Škotska s pomočjo prihodkov od nafte in plina tako okrepila socialo in zagotovila brezplačno skrb za otroke, da se bo zanje odločalo vse več staršev in da bodo mlade matere lažje sprejele službo. Ker pa se na upokojensko domoljubje ni pametno zanašati, so načrtovalci referenduma spodnjo starostno mejo za volilno pravico spustili z 18 na 16 let.
Nikoli tesneje
Da so v Londonu pritisnili na plin, je povsem razumljivo, saj zadnje raziskave kažejo, da se škarje med zagovorniki in nasprotniki neodvisnosti zapirajo. Če je pred pol leta neodvisnost podpiralo med 25 in 33 odstotki Škotov, bi se danes zanjo, če odštejemo 19 odstotkov neodločenih, odločilo 48 odstotkov, proti pa jih je 52. Tesneje ni bilo še nikoli. Škotski parlament, Holyrood, in škotska vlada imata vrsto pristojnosti in sta delno ali povsem neodvisna od Westminstra, kot je denimo področje šolstva, zdravstva, investicij, pogojev zaposlovanja in energetike (izjema je jedrska energija). Zagovorniki samostojnosti menijo, da je to premalo in da bi Škotska, ki naj bi bila danes na 14. mestu po blaginji njenih prebivalcev, lahko kmalu postala ena najbogatejših držav. Vsi izračuni seveda temeljijo na naftnem in plinskem bogastvu v Severnem morju. Škotska nacionalna stranka načrtuje, da bi najmanj z desetino prihodka iz »škotske« nafte in plina oblikovali poseben socialno-razvojni sklad, tako kot ga imajo Norvežani, s katerim bi financirali tako socialno državo kot tudi gospodarstvo, ki ne bo tako odvisno od naftnih prihodkov. V Veliki Britaniji jih svarijo, da so pogoji črpanja vse težji in tehnološko zahtevnejši, čemur Škotska brez britanske pomoči ne bo kos.
A tudi postreferendumski čas bo zapleten. Že delitev dolga ne bo enostavna, v zagati se utegnejo znajti številna podjetja, ki so organizacijsko in finančno zelo prepletena. London bo v primeru osamosvojitve užaljen in zato neprijeten sogovornik. Britancem gre že zdaj v nos zamisel Škotov, da bi kljub ločitvi britanski funt ohranili kot nacionalno valuto.