Zadnji kip voditelja oktobrske revolucije Vladimirja Iljiča Lenina v Kijevu je v nedeljo ponoči končal na tleh v razbitinah. Padel je kip, ker predsednik Viktor Janukovič noče odstopiti pod pritiskom opozicije. »Slava Ukrajini!« so vzklikali pripadniki ukrajinske nacionalistične stranke Svoboda, ki so granitni kolos z macolami razbijali na kose. Svoboda je ena od treh opozicijskih strank, ki na glavnem trgu prestolnice že drugi teden zahteva odstop predsednika Viktorja Janukoviča.
Lenin je imel smolo. Kip je že davno nehal predstavljati napredno internacionalno revolucijo in vojno proti nacizmu, tone rdečega granita so pričale le še o samopašnosti sovjetskega režima. Enega od mnogih vzhodnoevropskih nacionalizmov. Njegova standardna upodobitev iz poznega obdobja stalinizma po drugi svetovni vojni je bila zadnja leta zgolj turistična atrakcija. Ljudje so se fotografirali pred njim v neposredni bližini stare besarabske pokrite tržnice v središču Kijeva. Kip je bil ekscentrična posebnost mesta na meji med dvema razumevanjema Evrope, kjer mrgoli goloprsih kamnitih junakinj, velikih bronastih ptičev in zlatih cerkvenih kupol.
Nekaj je treba zrušiti
Večkrat so ga že poskušali poškodovati ali zrušiti, vendar je pod zaščito prostovoljnih straž socialistične stranke preživel kot spomin na čase, ko je bila Ukrajina industrijska velesila sovjetskega imperija. Danes je obubožana in populacijsko osiromašena država, ki potrebuje skoraj petnajst milijard evrov pomoči, da spomladi ne bankrotira. Njen najopaznejši izvozni trgovski artikel so ljudje. Eden od načinov, da Ukrajina finančno preživi, je pridružitev trgovinski coni, v kateri so Ruska federacija, Belorusija in Kazahstan. Ne zveni ravno privlačno. Vladimir Putin naj bi Janukoviču ponudil popust pri plačevanju plina in odkup bančnih dolgov v zameno za pristop v carinsko unijo, s katero ruski predsednik potrpežljivo restavrira zemljevid vplivne sfere Sovjetske zveze. Zato je ukrajinski predsednik v zadnjem trenutku odpovedal podpis sporazuma z Evropsko unijo in sprožil proteste. Lenin med mladimi demonstranti ni bil prisoten niti kot spomin, v političnem boju pa je ponovno zaživel kot eden od simbolov nelagodnih odnosov z velikansko Rusijo.
Proti temu so tri opozicijske stranke okoli glavnega trga zgradile dva metra visoke barikade in postavile taborišče, ki je popolnoma ohromilo upravno središče največje države na evropskem kontinentu. Zasedli so vse od mestne hiše do zgradbe sindikatov, blokirali predsedniško palačo in parlament. Radikalna desna stranka Svoboda je že v prvih dneh demonstracij kazala veselje, da bi tudi kaj zrušila. Če ne predsednika in vlade, pa vsaj kaj bolj materialnega. Vendar v središču mesta ni nič več ideološko trdnega.
Protestniki so nezadovoljni s sedanjostjo, v kateri jim vlada korumpirana druščina politikov, ki oblast razumejo kot strategijo osebnega bogatenja. Iz preteklosti jih straši požrešna Rusija, pred seboj pa imajo Evropo, ki se obnaša kot nemočna periferna sila. Na trgu izražajo predvsem nezadovoljstvo s svetom in svojim življenjem v njem. Zrušitev negibnega Leninovega kipa se je ponoči pokazala kot pot naprej. Prav daleč niso prišli.
