Sergej Ignjatjev že enajsto leta zaseda pomemben položaj guvernerja ruske nacionalne banke, vendar je bilo iz njega ves ta čas težko izpuliti kakršno koli sočnejšo izjavo razen na temo obrestnih mer. Zato je bila toliko bolj odmevna njegova ocena, izrečena v intervjuju za moskovski gospodarski dnevnik Vedomosti, da je nezakonit beg kapitala iz države v lanskem letu znašal 49 milijard dolarjev oziroma skoraj poltretji odstotek ruskega bruto domačega proizvoda.
Ta odtok denarja skozi stranska vrata je nekdanji pomočnik ruskega finančnega ministra in dolgoletni guverner, ki bo poleti zapustil ta položaj, v večini pripisal »dobro organizirani skupini posameznikov«. Na dan ni prišel z njihovimi imeni, je pa dejal, da gre na njen račun pripisati vsaj polovico omenjenega zneska, ki bi lahko bil porabljen v trgovini z mamili, nezakonitem uvozu blaga v Rusijo ter za podkupnine različnim državnim uslužbencem po svetu. Del denarja naj bi nezakonito prenesli iz države tudi zaradi izogibanja davkom.
Afera Magnitski
Ruska centralna banka ima dostop do dnevnega nadzora vseh transakcij znotraj domačega sistema komercialnih bank. Po navedbah Ignatjeva so se do velikanske številke nezakonitega denarja dokopali z analizo plačil, ki so jih različne ruske organizacije oziroma pravne osebe izvedle na račune v tujini z »očitno lažnimi navedbami namena«. Posebna analiza je tudi pokazala, da je bila polovica teh »prikritih« dejavnosti opravljena med firmami, ki so bile neposredno ali posredno povezane z medsebojnimi plačili. To naj bi potrjevalo domnevo, da transakcije obvladuje ena sama dobro organizirana skupina posameznikov.
Moskovski ekonomist, ki ni želel biti imenovan, je za Financial Times komentiral, da celotna shema, ki jo je opisal Ignatjev, kaže natančno na tisto, ki jo tožilstva več okrožij zdaj preiskujejo v povezavi z odvetnikom in revizorjem Sergejem Magnitskim. Ta je leta 2009 v še nepojasnjenih okoliščinah zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe umrl v policijskem priporu, potem ko se je spustil po sledi davčnih utaj in okoriščanja nekaterih bančnikov in visokih uradnikov v preiskovalnih organih pri tem.
Afera Magnitski je odmevala vse do ameriškega kongresa, ki je v zvezi z njo sprejel poseben zakon o viznih in bančnih omejitvah za ruske uradnike, ki domnevno kršijo človekove pravice. Te naj bi bile grobo kršene prav med skoraj enoletnim priporom Magnitskega, v katerem ni dočakal obtožnice, umrl pa je le sedem dni pred iztekom najdaljšega možnega enoletnega pripora. »Kar je preiskoval Magnitski, je bil le vrh ledene gore,« dodaja neimenovani moskovski ekonomist, Igor Jurgens, bivši svetovalec premierja Dmitrija Medvedjeva, pa Ignatjeve navedbe relativizira. Po njegovem mnenju tovrstno delovanje ene skupine dobro povezanih posameznikov ne bi bilo mogoče brez resne podpore preiskovalnih organov. Očitno je prav na slednje opozoril odhajajoči guverner v omenjenem intervjuju, saj v nedavnem nastopu v ruski dumi o tej problematiki ni govoril, ko je dejal, da pozornejšemu delu preiskovalcev zagotovo ne bi mogle uiti sporne denarne transakcije.
Odkritost ob odhodu
Zagotovo bi lahko nanje že mnogo prej opozoril sam Ignatjev. Na to je opozoril Sergej Aleksašenko, namestnik guvernerja še iz Jelcinovih časov, ki je dejal, da so bili iz dnevnih transakcij komercialnih bank ti podatki vseskozi razvidni, »le poiskati jih je bilo treba«. Je pa dodal, da je bila pretirana skrbnost bančnih nadzornikov lahko smrtno nevarna. Prav eden od namestnikov Ignatjeva, zadolžen za nadzor bank, Andrej Kozlov je bil leta 2006 umorjen, ko je v poskusu čiščenja bančnega sektorja nekaterim bankam preklical licence. Direktor ene med njimi, obdolžene pranja denarja, je bil predlani obsojen, da je naročil njegovo likvidacijo. Genadij Melikjan, ki je Kozlova nasledil na položaju bančnega nadzornika, pa je jeseni 2011 odstopil, ne da bi navedel razloge.
Tisti, ki Ignatjeva pobliže poznajo in jih je presenetila njegova odkrita izjava o obsegu korupcije na najvišji ravni in posledičnem ilegalnem pretoku denarja, ocenjujejo, da je bil povod za to njegov skorajšnji odhod s položaja guvernerja. Splošna ocena je, da oblasti njegovih navedb ne bodo mogle enostavno spregledati, četudi se ni izpostavil do te mere, da bi jih javno tudi kon-kretiziral. de, agencije
