Ségolène Royal, nekdanji življenjski sopotnici francoskega predsednika Françoisa Hollanda in materi njegovih štirih otrok, je mogoče očitati marsikaj, a priznati ji je treba, da se je znala po vsakem porazu in ponižanju vedno znova pobrati in se ponovno spustiti v boj. Po vrsti udarcev usode v zadnjih sedmih letih ni obupala, dokler se ji v sredo ni končno nasmehnila sreča, ko je bila v novi francoski vladi Manuela Vallsa, ki sicer ni tako zelo drugačna od prejšnje, imenovana na pomemben položaj ministrice za okolje, trajnostni razvoj in energijo.
Pred sedmimi leti je sicer ciljala veliko više. Francija naj bi prvič dobila predsednico. Vendar se je v volilni kampanji morda preveč zatekala v lepo zveneče besede brez prave vsebine. Porazil jo je Nicolas Sarkozy, čeprav bi po 12 letih desničarskega predsednika Jacquesa Chiraca morali zmagati socialisti. Royalova pa je po objavi rezultatov drugega kroga ob svojih 47 odstotkih glasov, pri čemer je šlo predvsem za glasove proti Sarkozyju in ne toliko za njo, »svojim« volilcem obljubila »nove zmage«. A ta poraz tik pod vrhom je bil v resnici začetek serije porazov in padanja brez konca. Še isti večer, ko je slavila 47 odstotkov glasov, jo je dokončno zapustil Hollande, ki je sicer imel že več mesecev razmerje z novinarko Valérie Trierweiler.
Solze razočaranja
Po »velikem uspehu« na predsedniških volitvah je naslednje leto sklenila, da bo prevzela vodenje Socialistične stranke. Toda v drugem krogu volitev generalne sekretarke novembra 2008 jo je za pičlih 49 glasov ali 0,04 odstotka prehitela Martine Aubry, županja Lilla. Ker so nekatera lokalna strankina vodstva očitno priredila izide volitev, je Royalova zahtevala ponovne volitve, a posebna komisija je ocenila, da je bilo še več prirejenih izidov njej v prid. Royalova je nato spravljivo priznala zmago Aubryjeve in hkrati svoje privržence pozvala, naj se pripravljajo na predsedniške volitve leta 2012. Vendar je takrat doživela hud poraz že na volitvah za socialističnega predsedniškega kandidata, saj je na njih oktobra 2011 dobila komaj 7 odstotkov glasov! Pred kamerami ni mogla zadržati solz.
A že naslednje leto je nameravala po parlamentarnih volitvah postati predsednica skupščine. Še prej je morala biti izvoljena vanjo in vodstvo stranke ji je za volilno okrožje določilo La Rochelle, kjer desnica ni imela nobenih možnosti. Zapletlo pa se je, ker ji tamkajšnji socialist Olivier Falorni ni hotel prepustiti volilnega okrožja. Ko pa je proti njemu Royalovo podprl novi francoski predsednik Hollande, je Falornija na twitterju podprla ljubosumna Trierweilerjeva in prišlo je do velike afere. Dotlej neznani Falorni je premagal Royalovo, ki je spet jokala.
Očitno je zdaj lahko postala ministrica, ker se je Hollande januarja razšel s Trierweilerjevo. Ima pa vse lastnosti za dobro ministrico, saj je ambiciozna in bojevita pa tudi zelo dobro se spozna na okoljevarstveno in energetsko problematiko. Ni naklonjena za Francijo ključnim jedrskim elektrarnam in navdušuje se nad električnimi avtomobili, nasprotuje pa novim davkom na dizel. Že pred 20 leti se je kot ministrica za okolje uspešno zavzemala za ločevanje odpadkov.mš
